Zdravje: “Aparat in človek, ki rešta življenje. Vsako je dragoceno.”

Nenadni srčni zastoj in premalo znanja o pravilnem postopku uporabe defibrilatorja je eden vodilnih vzrokov smrti v svetu. Tega zavedanja imamo tudi mi. Zato ni nič narobe v kolikor želimo pobliže spoznati osnovne ali pa tudi nadaljevalna spoznanja o tem ali smo in  kolikor smo pripravljeni v tako pomembnih situacijah za svoje bližnje, sočloveka, sodelavca ali popolnega neznanca. Pri vsem tem vodilu o pomoči imamo pred seboj eden in edini cilj življenje in kako ga rešiti oziroma pomagati potrebnemu pomoči, da lahko živi naprej.  Pa vendar, pri vsem tem ni treba pozabiti na lastno, reševalčevo življenje.

Do teh spoznanj in načina kako priti do  nujno potrebnega znanja sta nam pomagala Dr. Bernarda Hostnik, mag. zdr. nege in  Urh Arzenšek, diplomirani zdravstvenik UKC LJ.

Kot je v uvodu povedal mlad diplomirani zdravstvenik Urh Arzenšek, prav je in pravilno, da  ko naletimo na takšno situacijo,  pristopimo k reševanju.  Največjo napako naredimo če ne pristopimo  k reševanju življenja. Pri vsem tem je med odločilnimi dejavniki reševanja da  vse  kar je narejeno, da je v dovolj zgodnji fazi.  V tako imenovano verigo preživetja so vključeni: zgodnji odziv, zgodnji pristop, zgodnje oživljanje, defibrilacija in zgodnja dokončna oskrba, ki pa zahteva takojšen klic na pomoč oziroma klic reševalcev. Pri tem postopku je najbolj pomembna prvina varnost, seveda varnost tistega ki oživlja  in varnost obolelega. Zelo pomembno je da se vse faze protokola ali vrstnega reda  faz reševanja izvajamo varno in učinkovito. Sočasno poskrbimo za kraj nesreče,  pacienta in očividce.

Tehnično je zelo pomembno vedeti, da je treba upoštevati razmerje med umetnim dihanjem in stisi prsnega koša, ki se razlikuje med odraslimi, otroki ali dojenčki. Tudi ko se rešuje življenje je pomembno, da tisti,  ki rešuje se ne ustraši. Četudi poči kakšna reber, se jo da popraviti in zaceliti, dočim  če enkrat dokončno  odpove srce mu ni več povratka nazaj.

Oživljanje traja do povrnitve vitalnih znakov življenja, se pravi da je očitna odzivnost na dražljaje, nastajanje spontanega dihanja. Zagotovo lahko prekinemo ko pride na kraj vozilo nujne medicinske pomoči in ko prevzamejo reševalci.  Oživljanja se zagotovo ne poslužujemo ko vidimo nekaj čas že prisotne smrti in znaki ki nato nesporno nakazujejo, kot je mrliška okorelost, mrliške lise,  hladna koža itn.  Potem je bilo možno spremljati praktično izvajanje oživljanje ter delo defibrilatorja.

Izkušnja in znanje ki mora in sme priti prav v trenutkih ko je najbolj potrebno. Mar ne?

Vane T. Costa