Zame je Ljubljanska banka po tem, kar sem slišal in kar prebral, dosti večji kriminal, kot je afera Rajski dokumenti

Se kdo še spomni afere Rajski dokumenti, ki je prve dni lanskega novembra polnila »preiskovalne in raziskovalne« medije in bila predmet vsesplošnega prežvekovanja ob gostilniških pultih. Tako imenovani Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ), njegov krak seže tudi v časopisno hišo Delo, je prečesal kakih 13,4 milijona dokumentov in zapisov, del gradiva, ki naj bi bil povezan s Slovenijo, pa prepustil novinarjem Dela. Ti naj bi v teh dokumentih odkrili podatke, da naj bi 76 slovenskih pravnih in fizičnih oseb poslovalo preko davčnih oaz Cipra in Malte. Kapitalni »ulov« je pomenilo ime Ivana Simiča, nekdanjega direktorja slovenske davčne uprave in davčnega svetovalca, kar pa se je pozneje izkazalo kot neresnično.  MSM mediji so kar tekmovali, kdo bo aferaško bolj »namočil« Simiča v umazane rabote preko prej omenjenih davčnih oaz. Prednjačili so seveda pri Delu, ki so Simiču namenili kar precej črnila.

Do 6. novembra lani, ko je Delo objavilo prvo »rajsko bombo,« povezano s Simičem, se je javnost ukvarjala z iransko pralnico denarja preko državne NLB, čeprav so MSM mediji o tem poročali precej rezervirano. Zato je bil preiskovalni dosežek novinarjev pri Delu, ki naj bi Ivana Simiča ujeli »s prsti v davčni marmeladi,« več kot dobrodošel tako vlado Mira Cerarja, kakor tudi za »botre« iranske pralnice denarja in pa tiste, ki že leta in leta skrivajo svoje prste, popackane z »marmelado« davčnih oaz. Danes, skoraj štiri mesece po tistem, ko je bil Ivan Simič nataknjen na medijski pranger, se o rajskih dokumentih več ne piše, še manj govori.

Zato povsem razumljivo vprašanje Ivanu Simiču, ali se mu ne zdi, da je bila »medijska bomba« z rajskimi dokumenti naklepno vržena v javnost le zato, da se  pozornost preusmeri od preveč »vroče« vsebine IranNLBgate afere?

»V tistem tednu, ko so bili objavljeni »rajski dokumenti« in jaz kot ena ključnih oseb v teh spisih, so mi mnogi rekli, da sem neke vrste »mašilo« za Novo ljubljansko banko, ker so ravno takrat v Bruslju potekali pogovori ali bo kazen ali ne bo kazen in ali bo slovenski vladi uspelo preložiti privatizacijo največje državne banke. Seveda sam nisem mogel verjeti, da sem lahko za slovensko javnost tako zanimiv, da bi bil »mašilo« za NLB. Ker je zame Ljubljanska banka po tem, kar slišim in kar preberem, dosti večji kriminal, kot je afera Rajski dokumenti. In zato se sprašujem, kako ima kdo počenjati kar koli drugega, dokler se ne počisti Nova ljubljanska banka. Rajski dokumenti pa so se že itak pokazali, kot pravi Trump za »fake news,« ki so jo slovenski javnosti servirali pri Delu oziroma njihova novinarka Anuška Delić Zavrl. V teh par mesecih se je pokazalo, da v njih mene ni poleg, da je vse izmišljeno. Vprašanje je ali bo zato sploh kdo odgovarjal? Kolikor slišim, je njihova novinarka Anuška Delić Zavrl že nekaj mesecev na bolniškem, pa tudi pri Delu naj se več ne bi ukvarjali z rajskimi dokumenti.  Vseeno me zanima, ali se je Delu splačalo, da me je lažno vtaknil v to zgodbo in da o tem več ne bo poročalo?!«

Zanimivo, ko se je javnost lotila glodanja »kosti« se je izkazalo, da je prav lastnik Dela Stojan Petrič na veliko posloval z davčno ugodnimi območji oziroma območji v katerim obstaja večja verjetnost pranja denarja ali financiranja terorizma?

»Dejstvo je, da so pri nas te davčne oaze preveč stigmatizirane. Seveda se je nekaj dogajalo, gotovo se je prelival tudi denar. Toda, ko zdaj poslušam »zgodbe« o Novi ljubljanski banki, ki je v lasti davkoplačevalcev, se je veliko prelivalo tudi pri njej. Ko so pri teh rajskih dokumentih o meni objavili neresnico, sem se lotil preiskovanja o poslovanju osebe, ki je odgovorna oziroma naj bi bila solastnica te ustanove. Ker je pri časopisu Delo »glavni« Stojan Petrič, ki ima veliko podjetij, sem predvideval, da bom sigurno kaj našel. Spletna stran Urada za preprečevanje pranja denarja mi je na vtipkano besedo Kolektor navrgla kopico podatkov o nakazilih zadnja štiri leta, ki so bila razpršena po Evropi, v Luxembrug, Bosno in tako naprej in prišel do zneska 36 milijonov evrov. Ko pa sem skušal na enak način prečesati svoja podjetja in njih nakazila, nisem našel nič. Gre res za sprenevedanje brez primere, ko mene in moj primer Delo objavi na celotni časopisni strani, o Petriču, ki je prelil 36 milijonov pa nič.  Kaj pa podjetja v državni lasti, o katerih sem tudi pisal? Samo leta 2015 so tri  podjetja (Telekom, Gen-I, Dars) v Luxembrug nakazala 162 milijonov evrov. Seveda sam nimam nič proti tem nakazilom, ker so morda upravičena. Vendar pa se ljudje morajo zavedati, da če nekdo kupuje v davčno bolj ugodnih državah, preprosto pomeni, da je do nekega blaga ali storitve prišel ceneje kot drugje. Zato ne velja vsa nakazila v davčne oaze stigmatizirati in trditi, da je to odtekanje denarja, je povsem nepredmetno, ker odtekanje denarja brez zakonske podlage lahko državni organi brez problema ugotovijo, ker gredo vsa nakazila preko bank, Banka Slovenije pa vse to nadzira, enako Urad za preprečevanje pranja denarja, davčni organi in Policija. Nemogoče je kar koli nakazati, da se to ne ugotovi. Seveda ni lepšega, kakor v umazano raboto povleči bivšega direktorja davčne uprave, da so se mnogi naslajali na moj račun. Vest, da vse skupaj ni bilo res, je ostala brez odmeva. Nihče se mi ni opravičil, razen radia Ognjišče in pa Leo Oblak v imenu svojih medijev. Da so pač informacijo povzeli STA, ta pa se je sklicevala na zapis v Delu. To, kar je pri tem za mene šokantno, kako se novice povzemajo, po nekom, ki naj bi bil verodostojen, je pa prodal »fake news« pa se zato še opravičil ni.«

Sam sem na področju davščin »gol in bos,« zato mi vi kot davčni strokovnjak povejte, kako so lahko ob vseh ustanovah, inštrumentih in varovalkah, ki naj bi jih imeli, nekomu uspelo oprati skoraj milijardo evrov?

»To se lahko zgodi le tako, da to nekdo dovoli! Drugače si tega ne morem pojasniti. Imamo preveč organov, ki nadzirajo. Vidimo, kako ti organi funkcionirajo, kar sem tudi sam malce spoznal, ko so mene vzeli v primež, a so se zadeve ustavile, ker niso odkrili nič. Pri tem me seveda zanima, so posledice za tiste, ki sprožijo take postopke. Njega pa noben organ ne bo vprašal »po zdravju« za lažne obtožbe, kajti sprožen postopek proti finančnemu inšpektorju, ki je vložil krivo kazensko ovadbo, se lahko v podobnem postopku jutri najde drugi inšpektor,  tržni inšpektor, lahko odgovarja tožilec in na koncu sodnik. Vrana vrani pa nikoli ne bo skljuvala oči! Dejstvo je, da državna uprava ščiti sama sebe!«

Občutek imam, da je vsaj koalicijskim poslancem državnega zbora povsem vseeno, ko je govora o aferi IranNLBgate, ki močno odmeva v mednarodnih okoljih, doma pa bi jo radi čim prej pospravili pod preprogo?

»Niste daleč od resnice. Le primer, poslancem Državnega zbora, svetnikom Državnega sveta in tudi slovenskim novinarjem sem ponudil brezplačno predavanje in posvet o poslovanju v davčno ugodnih območjih. Na posvetu sem jim hotel predstaviti območja, ki štejejo za davčne oaze, način poslovanja v teh oazah, davčna bremena slovenskih podjetij, ki poslujejo s podjetji iz davčnih oaz, slabosti zakona za vračilo denarja iz posameznih davčnih oaz, ki so ga državni svetniki vložili v parlamentarno proceduro, pa se je na vabilo odzval le eden (1.) državnozborski poslanec. Sem bil dovolj prepričljiv?«

Do državnozborskih volitev so še dobri trije meseci, vlada Mira Cerarja odhaja na smetišče zgodovine, za seboj pa na področju financ in davščin pušča pravcati kaos?

»Treba je reči, da so davčni prihodki vse večji….«

Pa ne na račun dobrega dela vlade?!

»Nekaj tudi na ta račun. Sicer pa je poglavitna visoka morala davčnih zavezancev, po podatkih FURS se več kot 95 % davčnega prihodka pobere prostovoljno, vse ostalo je potem kontrola. Po tej plati to v Sloveniji poteka v redu, imamo pa visoke davke, tudi zaradi predrage države. Zanimivo, ko se približujejo volitve, so usta političnih strank polna obljub o znižanju davščin, ko pa pridejo na oblast zagovarjajo višje davke. Kot davčni svetovalec se seveda zavzemam za nižje davke, ko pa sem bil direktor Davčne uprave je bilo prijetno spremljati, kako je bilo vsak dan pobranega več davka. Dejstvo je, da bi morala GZS in ostala interesna gospodarska združenja v dialogu z državo vztrajati na nižjih davčnih stopnjah. Ampak Cerar je že pravočasno poskrbel, da je država najela strokovnjake iz OECD, ki naj bi nam ponudili formulo, kako zmanjšati obremenitve dela. Sami si tega ne upajo povedati, da bodo zmanjšali obremenitev dela tako, da bodo zmanjšali pokojninski in zdravstveni prispevek, ker jih bo jutri ob minusih v teh blagajnah nekdo vprašal po zdravju. Če pa bodo to povedali eksperti OECD, si bodo naši politiki oprali roke in rekli, da je to pač zahteva OECD, zato mi nismo nič krivi. Sam trdim, da mi lahko zmanjšamo davke, vendar moramo tudi zmanjšati porabo. Zdaj se vrstijo stavke za večje plače, jaz pa pravim, da mora državna uprava najprej opraviti samoočiščenje. Tisti, ki ne delajo nič in takih je po mojih izkušnjah, ko sem še delal v državni upravi, kar precej, se je treba znebiti! Ker pa jih ščiti zakonodaja, so praktično nedotakljivi. In tako pridne delavke v državni upravi delajo skoraj za dva, ker ena tretjina zaposlenih ne dela nič!«

Kdo pa bi se jih lotil, ko pa so idealno volilno telo za sedanjo oblastno garnituro?

»Kakih 170 tisoč jih je v državni upravi in državnih podjetjih in če to pomnožimo s štiri, kolikor je pač družinskih članov, prideva do izjemne armade volivcev, s katerimi so volitve že dobljene! Če bo udeležba na volitvah okoli 800 tisoč volivcev, ti glasovi državnih in javnih uslužbencev prinesejo ne le vstop v parlament, temveč tudi zmago in sestavo vlade. Zato bo pred volitvami Cerarjeva vlada popustila sindikalnim zahtevam, da se obdržijo na oblasti. Vsaj dvema od sedanjega oblastnega trojčka, SD in Desus javnomnenjske ankete dobro kažejo, Cerarja pa naj bi zamenjal Šarec, kar je zame povsem nerazumljivo. Nerazumljivo, da se lahko nekdo pojavi kar tako, ki nima ničesar, ne programa, ne obrazov, pa je že zmagovalec in predsednik vlade. Morda Šarec res skriva program, da mu ga kdo ne ukrade, tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega, da sem prišel ven z neko informacijo, pa so jo drugi kopirali. Ampak, res ne morem razumeti, kako je lahko nekdo, Cerar pred štirimi leti, zdaj Šarec, uspel brez vsebine. In  takim štiri leta mandata minejo, ne da bi se upali lotiti  državne uprave. Le spremenjena zakonodaja, ki bo omogočila, da jih lahko pokličeš na odgovornost in tudi pokažeš vrata slabim delavcem in brezdelnežem. In še nekaj bi morala dovoliti spremenjena zakonodaja. Ob menjavi vlade bi morali državni uslužbenci do četrtega nivoja  kolektivno ponuditi odstop. Nova vlada bi jih znova zaposlila v skladu z organizacijskimi potrebami posameznih resorjev in služb, ostali pa brez odpravnin lepo na zavod za zaposlovanje. Slovenska resnica pa je, da prav državni uslužbenci na nižjih ravneh v resnici vodijo državo, ker žal nimamo ministrov, ki bi bile dovolj zgrajene in močne osebnosti ter se spoznale na delo resorja, ki ga vodijo. Sam zase dobro vem, da ne bi mogel biti na čelu niti enega vladnega resorja. Prepričan pa sem, da lahko vodim državno davčno upravo, ker se ne to pa res dobro spoznam! Pri nas pa postajajo ministri in ministrice osebe, ki se na to sploh ne spoznajo. Z državnim sekretarjem, ki tudi ni vešč tega dela, sta že vsaj dva, ki ne vesta kaj in kako, zato pa ju krmarijo birokrati na 3. in 4. ravni in ti vodijo državo!«

Kako je z davkom na dodano vrednost? Zlasti opozicijske stranke so njegovo znižanje v predvolilne programe zapisale z debelimi črkami.

»DDV zelo  hitro pripelje prilive v državni proračun, ne vpliva pa v toliki meri na dohodke ali odhodke državljanov. Zato sem že leta 2011 predlagal, da se visok DDV kompenzira z olajšavami na področju dohodnine. Občan tako preko dohodnine dobi denar, da lahko plača DDV.S tem zagotovi država boljši nadzor, ljudje dobijo večjo plačo, ki jo porabijo in porabijo še več DDV-ja. Zdaj je kriza mimo, smo znova v obdobju debelih krav, bi bilo dobro razmisliti, da se stopnja DDV vrne na raven pred gospodarsko krizo, torej na 20%. Tako, kot sem bil takrat pristaš dviga DDV na 22%, s katerim si je država zagotovila hitre prihodke, sem zdaj mnenja, da bi ga  lahko znižali na 20%. Pogovarjal sem se s tujci, za katere je davek od dohodka pravnih oseb v višini 19% odločno previsok. Z znižanjem na 15% bi naše poslovno okolje postalo zanimivo za tuja podjetja in  vlagatelje. In če k temu dodamo še nestabilno davčno okolje, se odgovor zakaj ni tujcev ponuja sam po sebi, saj ne vedo, kaj jih čaka naslednje leto na področju davščin.

Verjamem, da državljani ne vidijo in ne zvedo, kaj vse se dogaja, koliko denarja se iz državnega proračuna preliva v pokojninski sklad, pa v zdravstvenega …postajamo starejši, življenjska doba se povečuje, starost pomeni tudi večjo porabo zdravstvenega denarja. To pa sta pri naših plačah dva največja prispevka. Ne vem, kako ju zmanjšati in ne nadomestiti s prispevki z drugih virov. Sam zdravstveni sistem je v redu, deluje solidarnost za vse, vendar pa je preslab nadzor nad vsem. Spomnil bi le na stente/žilne opornice in zadnjo 70 milijonsko afero UKC Ljubljana, se moja trditev o slabem nadzoru le potrjuje.«

Kaj menite, bodo tudi letos volivci pri svojem odločanju komu dati glas, tokrat vseeno bolj upoštevali vsebino, ki jo ponujajo politične stranke ali pa zopet padli na prijaznost obrazov?

»Naš problem je, da se ljudje na volišča odpravijo brez vpogleda v programe, temveč se odločajo na osnovi tega, kar jim nekdo priporoča, to pa so v glavnem mediji, ali pa po obrazih. Poglejte primer Šarca?«

Osebe, ki so izpolnile pogoje za upokojitev in se čutijo še dovolj sposobne da bi bile še naprej v službi, se znajdejo pred dejstvom, da morajo v pokoj. Kako rešiti njihov problem, da še naprej ostanejo aktivni v poklicu?

»Zadeva je enostavno rešljiva. Tisti, ki izpolni pogoje za upokojitev,  lahko počne kar hoče, seveda če bo obveljala moja rešitev. Določimo pač neko davčno stopnjo za njegovo delo in ga ne omejujemo v ničemer. On lahko dela, kaj in kolikor hoče, lahko je direktor,  lahko zasluži šest ali pa 100 tisoč evrov. Žal, pri nas se gremo neke formalnosti,  da taki, ki želijo delati, morajo vrniti pokojnino. Lepo vas prosim, pustimo jim delati, ker imajo voljo, ker imajo znanje in sposobnosti. Vse to se da storiti z manjšimi korekcijami zakona«