Zablode slovenske diplomacije, ko ves državni vrh gosti nezakonito izvoljenega predsednika Sobranja

Diplomacija pa takšna, bi rekli, Parlamentarni predsednik Dejan Židan pa se rokuje z  nezakonito izvoljenim predsednikom Makedonskega parlamenta(Sobranie) Talatom  Xhaferijem, ki se mudi na uradnem obisku v Sloveniji.

Z vsemi »častmi« ga sprejemajo samo države in diplomacije, ki sodijo v četrto diplomatsko ligo, v kateri si Slovenija tako »srčno« želi biti glavna. Glavna v ligi, v kateri nočejo biti nekdanje neuvrščene ali pa bog ne daj, države iz nekdanjega vzhodnega bloka.

Slovenska država  in njena diplomacija sta zelo radi v slepem diplomatskem »črevu«,  ki je nepomemben in škodljiv, posebej ko vemo,  kako bi bila rada  sočasno tudi evropska. Kako evropska, ko pa je prežeta z  odsluženimi jugoslovanskimi kadri, ki še vedno vedrijo na Mladiki. Zato ne presenečajo  napačne diplomatske odločitve in povsem zgrešeni  zunanjepolitični cilji (Marakeš, Venezuela, Rusija, ZDA). In takšna Slovenija želi igrati pomembno vlogo  na Balkanu, v odnosu do Evrope, katere del smo,  pa smo diplomatsko zaostali, brezdušni, dezorientirani. Tako  Dejan Židan, kot uradni sogovornik Xhaferija, pa tudi predsednik države Borut  Pahor, poudarjata  da sporazum vrača dragoceno upanje, da je mogoče s političnim pogumom, medsebojnim zaupanjem in spoštovanjem in z vztrajnim dialogom rešiti še tako težka vprašanja, ki bremenijo države jugovzhodne Evrope. Pahor je med  drugim dejal, »da je dogovor izjemno pomemben tudi v luči mirnega reševanja sporov, ki pripelje do stabilnosti, varnosti in blaginje ljudi.« Ne, ni tako! Tale dogovor prinaša  nova razdvajanja. Dogovor in implementacija taistega, ne glede na vse hvale, ki prihajajo iz Zahoda, bodo dolgoročno prinesle nepopisno škodo za vse vpletene, razen za aktualne politične »kontaminirance«  v oblike Zorana Zaeva, Alexisa Tziprasa ter garnitur podpornikov in poltronov, od obeh predsednikov vlad, Makedonije in Grčije. V Makedoniji ne bo miru. Po tihem se že dogaja proces libanonizacije političnega življenja v Makedoniji. To pa je najmanj, kar si državljani, navadni in preprosti želijo.

In naša ljuba Slovenija ter njen diplomatski menedžment  z nekaterimi diplomatskimi »Einsteini« v podobi nekdanjega zunanjega ministra Karla Erjavca ter dr. Mira Cerarja, teoretično omnipotentnega praktično diplomatsko indolentnega in impotentnega, krojita ali sta krojila diplomacijo Slovenije. Svoje ne znata, drugim upanje dajeta v napačno smer. Pravijo, da  podpirajo spoštovanje  vladavine prava, podpirajo pa  odločitve, ki producirajo vladavino kaosa.  V primeru Makedonije zagotovo.

Non pasaran, ne bo šlo dragi podporniki napačnih tujih  odločitev. Neregularno in protipravno ni nikoli zgodba s srečnim koncem in dolgim življenjem!

Vane K. Tegov