Vojna za Slovenijo: Pomurje je gorelo modro

Pred dnevi sem v zapisu Vojna za Slovenijo: bil sem poleg, nanizal nekaj utrinkov mojih spominov na osamosvojitvena dogajanja med 26. junijem in 4. julijem 1991. Čas pač naredi svoje in marsikatera podrobnost preprosto izpuhti iz spomina. Zato sem v teh dneh z velikim veseljem prebiral vsebino svojevrstnega osamosvojitvenega zbornika pod naslovom Pomurje je gorelo modro, ki so ga letošnjega aprila izdali v Policijskem veteranskem društvu Sever za Pomurje. Gre sicer za dve zajetni knjigi, ki premoreta dobrih 700 strani, v njih pa so do izjemne natančnosti zapisana vsa dejstva o delovanju pomurskih policistov pri obrambi samostojne Slovenije in sodelovanje s TO.

Poleg kopice dokumentov in fotografij, tudi sam sem se našel v njih, čeprav sem misli, da me oko fotoaparata ni nikjer ujelo, so tu pričevanja neposrednih akterjev, policijskih starešin, ki so vodili obrambo domovine od Dolge Vasi, preko Prosenjakovec, Hodoša, Kuzme, Gederovec, Gornje Radgone, Murske Sobote, Ljutomera….da ne naštevam naprej. Skozi objavo praktično vseh depeš, sleherne komunikacije, ki se je odvijala preko operativno komunikacijskega centra PU Murska Sobota, se mi je pred očmi zavrtel film o kronologiji obrambe mejnih prehodov z Madžarsko in Avstrijo, in kako so se ena za drugim predajale stražnice agresorske JLA, čeprav so jim s helikopterji dovažali sveže sile in orožje. S kamero oziroma snemalcem Jožetom Hermanomsva bila poleg pri prenekaterem spopadu, kar konec koncev dokazuje kopica fotografij, snetih z naših videoposnetkov. Marsikje je bilo res “vroče,” ampak takrat človek niti ne pomisli na lastno varnost. Mimogrede, ko se je skušala tankovska enota JLA polkovnika Popova prebiti na prekmursko stran preko mostu med hrvaškim Murskim Središčem in Petišovci, so se goloroki in neoboroženi prebivalci Murskega Središča postavili pred tanke in jim preprečili prehod. Nikjer, res nikjer pa ni bilo videti hrvaške vojske, ki se je preprosto potuhnila.

Šele v tem zborniku Pomurje je gorelo modro sem ugotovil, da so vojnim razmeram navkljub svoje delo opravili tudi tožilci in preiskovalni sodniki, ki so se takoj po tem, ko se je tankovska enota agresorske JLA polkovnika Popova prebila do Gornje Radgone, podali na teren popisovat škodo, jo je med barbarskim pohodom na objektih povzročila JLA. Poleg preiskovalnega sodnika Deziderja Novaka je bil tudi takratni vodja državnega tožilstva v Murski Soboti Ludvik Gornjec, spremljali pa so ju kriminalisti z oddelka za zatiranje kriminalitete in forenziki soboške PU. Kako se je ta del osamosvojitvene zgdbe končal, verjetno ni potrebno posebej poudarjati. General JLA Vlado Trifunovič, komandant varaždinskega korpusa in njegov podrejeni polkovnik Berislav Popov, sta za slovenska sodišča nedolžna, čeprav so za njimi ostali mrtvi in ranjeni, in orgromna materialna škoda. Tega verjetno ne bom nikoli razumel!?

Tudi sicer me čudi, kako malo se je v teh dneh zgodilo spominskih dogodkov, na katerih bi se spomnili kopice junakov iz vrst Milice in TO, pri spominskih znamenjih osamosvojiteljem ni bila verjetno prižgana niti ena sveča, kaj šele, da bi odhajajoča ministrica za obrambo Andreja Katič položila venec ali šopek, spregovorila o tistih, ki so padli pod streli agresorja v obrambi slovenske domovine. Bila pa je sposobna to storiti na kraju, kjer je bil sestreljen agresorski heloikopter JLA, čeprav s slovenskim pilotom!!! Le v Združenju VSO so za ohranitev spomina na čas osamosvajanja pripravili kopico prireditev, prapori Lipičeve ZVVS pa se bodo sedaj pojavljali na zborovanjih, ki jih bodo te dni prirejali v ZZB NOV. 

Boris Cipot