Vojna za Slovenijo: bil sem poleg!

Vsakič, ko se zadnjih 26 let približuje mesec junij in z njim Dan državnosti, se mi v mislih zavrti film dogajanj v desetdnevni osamosvojitveni vojni za Slovenijo, ki sem jih spremljal in o njih poročal kot dopisnik TV Ljubljana iz Pomurja. Še danes imam občutek, da smo s snemalcem Josipom Jožetom Hermanom in tonskim tehnikom Drago Györekom od zgodnjih jutranjih ur 27. junija, pa do 4. julija, ko smo posneli odhod agresorske in plenilske tankovske enote polkovnika JLA Berislava Popova, bili praktično 24 ur v službi. Prav gotovo nas domači teh deset dni praktično videli niso. 

Na kratko bom opisal prvi dan vojne za Slovenijo, torej četrtek, 27. junija 1991. Pred tem se moram vrniti nekaj dni nazaj, kajti zaradi kar nekaj naključij smo, kar se dopisništva TV Ljubljana v Murski Soboti tiče, desetdnevno vojno dočakali tehnično dobro pripravljeni.

Prvo naključje je, da se nam je meseca maja pokvaril rekorder prve elektronske kamere JVS 110. Odpeljali smo ga na servis in dobili  rezevnega. Nekaj dni pred vojno so nas poklicali v Ljubljano, kjer smo staro stoenko zamenjali z novim Subarujem s pogonom na vsa štiri kolesa. Ta avtomobil nas je reševal v kar nekaj težkoh situacijah, ob napadu JLA enote na mejni prehod Gederovci na primer. Domov smo se vrnili tudi s popravljenim rekorderjem, rezervnega pa smo, glej ga naključje, pozabili doma v Murski Soboti.

Morda ni bilo naključje, da je bila Murska Sobota izbrana za eno od enajstih lokacij po Sloveniji, od koder smo se v živo javljali dopisniki, nam pa je omogočila, da smo v času vojne posneto gradivo po linkovski zvezi sveže posredovali v Ljubljano. Za neposredni prenos so nam iz TV Ljubljana poslali snemalce s studijsko kamero in pa ekipo z mobilnim linkom. Kar nekajkrat sem se javljal v živo, kramljal z različnimi sogovorniki o zgodovinskem trenutku, ko je Slovenija stopila na samostojno pot. Zadnji sogovorec je bil nekaj pred polnočjo pisatelj Branko Šömen. Najin pogovor je zmotil ropot kolone vojaških tovornjakov, polnih vojakov JLA, ki se je peljala mimo plapolajoče slovenske zastave. “Glej, glej,” sem v pogovoru dejal Šömnu: “kako jugo vojska pozdravlja slovensko zastavo. Upajva, da to ne prinaša kakšne zlovešče napovedi o vojnem spopadu,” so bile ob slovesu najine zadnje besede gledalcem.

In prav to se je zgodilo.Nekaj po četrti uri zjutraj, ko so sicer še bile dovoljene sanje, je nov dan prinesel takojšnjo streznitev v klicu iz soboške policijske postaje. V hipu smo se zbrali v prostorih dopisništva. Kaj zdaj, je bilo prvo vprašanje. Najprej bo potrebno zbuditi dva linkaša, ki sta spala v hotelu. To sta bila Tone Simonič s Ptuja, žal že pokojni strokovnjak s področja oddajnikov in zvez in mladi pomočnik Jani Vrečar. Skozi okno dopisništva sem jima pokazal na stavbo sosednje Blagovnice, kjer naj bi na terasi postavila mobilni link. Iz Ljubljane so se sicer vrstili preteči telefonski klici, da naj link po najkrajši poti pride v Ljubljano. “Preko mojega trupla,” je bil odgovor v Ljubljano.  Kot rečeno Tone Simonič je bil vrhunski mojster za področje zvez. Ker so letala JLA hitro onesposobila oddajnik na Pohorju, se je spomnil evrovizijske rezervne trase med Dunajem in zagrebškim Sljemenom. Testi so hitro pokazali, da je zadel terno. Mi trije, torej snemalec Jože Herman in tonski tehnik Drago Györek smo s kamero v naslednjih dneh bili povsod tam, kjer so se odvijali boji. Tone in Jani pa sta povsem uredila dopisništvo. Pokvarjen tv sprejemnik EI Niš sta usposobila kot monitor, ko sta preko rezervnega JVS rekorderja pošiljala posneti material v Ljubljano. Jani je z mojim osebnim avtomobilom hodil na “javke”, kjer smo mu predali na kasetah posnet material, mi pa se vračali nazaj na bojišče. Ob koncu še morda nekaj, kar se naj sliši kot anekdota. S snemalcem se prebijeva preko mostu čez Muro pri Dokležovju, ki je bil miniran, se priplaziva do čistine, na koncu katere se je v zgodnjih jutranjih urah lahko videlo obrise tankov in oklepnih vozil enote polkovnika Berislava Popova. “Snemaj,” sem mu dejal. In le nekaj trenutkov je snemal, ko se je pričela ena od tankovskih kupol počasi obračati in nenadoma je počilo. Stisnjena v obcestni jarek sva nekaj trenutkov povsem odrevenela, nakar slišim Jožetov glas: “Odslej mi tanke kaži le na kilometrski razdalji!”

Prišel je četrtek, 4. julija, ko se je Popov umaknil iz Gornje Radgone proti Varaždinu. Že smo bili v mestu, posneli kup pretresljivih prizorov meščanov, ki so z grozo opazovali, kaj je z njihovimi domovi naredila okupatorska JLA. Proti popoldnevu si je posledice divjanja agresorske jugoarmade prišel ogledat tudi takratni minister za obrambo Janez Janša.  Kak teden dni po koncu oboroženih spopadov je prišla močna delegacija odgovornih s TV Ljubljana, Lado Ambrožič, Aleks Štakulj, Darko Marin in Jože Cegnar, in s seboj odnesli ves posnet material, ki ga je bilo za kakih osem ur. Za VHS kaseto o vojni za Slovenijo so nekateri dobili masten honorar. Link pa je v Murski Soboti ostal in ga imajo še danes.

Ps. Na povabilo odgovornih RTV Slovenija vsem, ki smo v desetdnevni vojni poročali o dogajanjih od Prekmurja pa do Primorske, Gorenjske, Štajerske, Dolenjske, da se ob kavici spomnimo dogajanj junija 1991, pa zaman čakam že 26 let.

Še en ps. Zanimivo: iz tega časa nimam niti ene fotografije.

Boris Cipot