Vane K. Tegov: Velika noč je trenutek potrditve in povrnitve upanja vase in v človeka v sebi in ob sebi

Velikonočna sobota  je  tista, ki nas pusti čakati in v velikem  upanju dočakati njega, ki je dal vse, kar je lahko in zmogel takrat, življenje in hkrati nas navdaja z upanjem  da njegova žrtev ni bila zaman. Nagrajen je bil on s ponovnim vstajenjem, ponovnim rojstvom, kakor tudi rojstvom novega upanja v nas samih,  da  se ponovno zamislimo nad sabo,  nad svojimi početji  in iz tega premisleka pridemo ven boljši. Obenem imamo srečo, da preko Jezusa  in pričanja o njegovem vstajenju od mrtvih, da tudi mi verujemo  v posmrtno življenje  kot nagrado za dobra  dela  za časa našega zemeljskega bivanja in obstoja.

Veliki dan se začne z nočjo, pričakovanjem Kristusovega vstajenja od mrtvih, čas upanja in veselja ter na simbolni ravni pričanje o  premagovanju  telesne in duhovni smrti.  Da človek,  ne glede na njegovo fizično odsotnost iz tuzemskega življenja,  pravzaprav živi in je med nami tako kot verjamemo in verujemo da je Kristus med nami. Zato ga slavimo.  Zato slavimo njegovo vstajenje od mrtvih. Za prenekaterega med nami je to čas simbolnega vstajenja,  nove obljube sebi in svojim bližnjim,  da  spremenimo nekaj v sebi na bolje, brez da nas kdo navaja na to pomembno početje. Obenem pa ta pomladni čas tako kot Velika noč,  je priložnost in možnost za nekaj povsem novega  v nas samih, med nami in med ljudmi,ki nas obkrožajo. Zato je praznik pomemben. In bo. In bo še  kako pomemben za vse in za vsakogar.

Drugačno vzdušje, pa vendar naše!

Letošnjo praznovanje dne in noči pred samim praznikom, in mnogo dni prej, priprave na veliko noč smo kristjani začeli s pepelnično sredo, 26. Februarja, na drugače, z eno veliko preizkušnjo, preizkušnjo ki ni zaobšla skoraj da nobenega. Nismo šli tako kot je običaj , k blagoslavljanju jedi, nismo prinesli pokazati da smo tudi v tem po vsebinah  v jerbasih da smo vendar različni. Letos smo vsi pripravili jedi doma. Blagoslov bo da bomo zmogli sami vase  se zahvaljevati in blagoslavljati našo vero in  upanje,da bomo deležni njegove milosti tudi v bodoče. On  nam dopušča da se posvetimo sovji notranjosti, da svojo notranjost pripravimo , da bo čista, človeška in predvsem namenjena dobrim delom. Sedaj vidimo da so ljudje sočutni in pripravni pomagati temu ki zares rabi pomoč in da smo samo pripravljeni za pomoč, pomoč udejanjamo. »Covid« časi bodo naredili boljše ljudi od nas.

Kako pa je ?

Zato bo Velika noč in prazniki, ki sodijo zraven letos drugačni, četudi bodo še naprej prazniki izpolnjene duše, vere in verovanje v lastno pravilno početje. To naše, vaše, moje početje se mora dotakniti čim več ljudi, ne glede da ne bo pristne, vidne zaznave vaše prisotnosti ob vaših bližnjih, ali najbližjih, zato ker ne bo mogoče iz zdravstvenih, nujno potrebnih in upoštevanja  vrednih odlokov, občinskih in še drugačnih mej in omejitev, pa kljub če je vaša pristnost  resnična pa se bo čutila v vaših srcih.

Velikonočne maše ne bomo imeli, imeli bomo molitev in kesanje. Zato se bomo k velikonočnemu zajtrku dobili ob jutranjem  zvonjenju  cerkvenih zvonov iz vseh cerkva. Ponedeljkov Emavs prav tako ne bo dobil izrazno moč, dobil bo priložnost da se spomnimo sorodnikov ki jih ne moremo  srečati, obiskati, objeti.

Izpolnjenost srca in duše prežeta z ljubeznijo do sočloveka  ne sme izostati ne glede  na okoliščine. To pa je  namen praznovanja in  vseh praznovanj.

Aleluja!

Vane K. Tegov