V Sloveniji oblast ne obstaja za dobro države ali državljanov

Laris Gaiser, doktor geopolitične ekonomije, sicer pa predsednik Panevropskega gibanja Slovenije, se s svojimi komentarji pojavlja v več slovenskih medijih, pa tudi v italijanskem časopisu Libero. Ker je zaradi predavateljskih in tudi poslovnih obveznosti  razpet med domačim Ptujem, Ajdovščino, Avstrijo in Italijo, sva se intervjuja lotila na daljavo, kar hvala bogu današnja tehnologija tudi omogoča.

Pričniva z nedeljskimi volitvami v Italiji.  Vse kaže, da se je levosredinskim strankam maščevala mlačnost pri reševanju migrantske krize. Na pohodu so evroskeptiki. Posamično zmago je odneslo Gibanje 5 zvezd, največ je izgubila leva-sredina, največ glasov, a premalo za absolutno večino pa je zbrala desno-sredinska koalicija, znotraj katere je Berlusconijevo Naprej Italijo premagala radikalnejša Severna liga. Ker je Italija vseeno tretja velesila v EU, lahko zaradi nedeljskega volilne izplena pride do kakšnih tektonskih premikov v evropski politiki?

Ne. Ne pričakujem velikih premikov. V Italiji sta dve stranki pravi zmagovalki volitev. Če se združijo vsi glasovi, prejeti s strani Severne Lige in Pet Zvezd, edinih dveh strank, ki že od samega začetka delujeta proti etabliranemu političnemu establišmentu in močno – čeprav iz različnih razlogov – kritizirata Evropsko unijo, postane razvidno dejstvo, da je polovica Italijanov izbrala protestni glas. Ampak med strankama je precejšna razlika: na gospodarsko razvitem severu so volivci nagradili Severno Ligo, ki je skupaj z ostalimi desno-sredinskimi partnericami zagovarjala enotno davčno stopnjo, na socialno težavnem jugu pa so ljudje nagradili idejo gibanja Pet Zvezd o temeljnem univerzalnem dohodku in torej potrdili, da še naprej želijo asistencialistično državo. Ker ne verjamem, da bo prišlo do združenja moči tako različnih populistično naravnanih strank in bo v Rimu zelo verjetno sestavljena koalicijska vlada, bodo posledično tudi kritični pristopi izgubili svojo predvolilno ostrino. 

Iz dogajanja na italijanskem polotoku pa se moramo nečesa naučiti: čeprav s sedemletno zamudo se je v Italiji pokazalo, kaj se zgodi, ko skušajo zunanje sile vplivati na notranjo politiko. Tamkajšnji rezultat je rezultat vmešavanja tehnokratov EU in tujih voditeljev v italijanske razmere, vse to pa pod krinko širših evropskih vrednot in interesov. Kot je pred kratkem spomnil tudi socialist Zapatero – bivši španski premier – je leta 2011 mednarodna skupnost s pomočjo finančnega sistema uprizorila pravi državni udar in prisilila takratnega predsednika vlade Berlusconija k odstopu. Temu je sledila tujim elitam bolj všečna tehnična vlada bivšega komisarja EU Montija in manj težavne socialdemokratične vlade pod vodstvom Lette, Renzija in Gentilonija, ki pa – kot so pokazale nedeljske volitve – niso razumele potrebe in strahov državljanov pred slepim sledenjem ekonomskim zahtevam EU in ter migrantski politiki, predlagani s strani evropskih institucij. Evropa in svet sta se zelo verjetno rešila zasovraženega Berlusconija, ampak zaradi tega je zdaj politični kaos še večji in tveganja za prihodnost precej manj predvidljiva.

Vse kaže, da  Slovenija ostaja rdeči otok sredi evropskega morja? Tako bo vsaj do junijskih volitev? Zgledi vlečejo, bo to veljalo tudi za slovensko volilno telo?

Po volitvah se ne bo nič spremenilo. Tudi če bi bila SDS relativna zmagovalka bi me zelo, resnično zelo, presenetilo če bi uspela sestaviti vlado. Za to bo delno kriva sama, ker je v preteklosti posredno pomagala pri uničevanju partnerskih strank na desni sredini, delno pa bo “krivo” dejstvo, da je slovenski narod v večini – čeprav s pomočjo učinkovitih medijskih prijemov –  levo-sredinsko naravnan in bodo že preverjeni pristopi vodilnim elitam omogočili oblikovanje nove stranke, ki bo referenčna pri sestavi naslednje vlade. Ne vidim velikih sprememb na obzorju.

Nekaj političnih analitikov za letos napoveduje celo “tektonske” premike po volitvah, hkrati opozarja pred umazanostjo predvolilne kampanje. Občutek imam, da so se v zadnjem obdobju glave v desnosredinskih strankah ohladile,  priče smo pomirjujočim besedam in dialogu. Je to pot, ki bo onemogočila še en volilni projekt “omrežja stricev iz ozadja,” da na oblast pripelje “nov” obraz? Mar nam ni dovolj Jankovičev, Bratuškove in Cerarja, četudi nam skozi javnomnenjske raziskave ponujajo “nov obraz” v podobi Marjana Šarca?

Dejstvo, da smo pred kratkim lahko videli Marjana Šarca, ki se je v oddaji na TV Slovenija kot edini predstavnik zunajparlamentarne stranke zagovarja skupaj s predstavniki parlamentarnih strank, ne predstavlja zgolj prilagajanja načel soočenja, katerim sicer nacionalna televizija zelo rada sledi, ampak je zelo jasen signal, da nam medijski sistem že prodaja zmagovalca. Psihološko pravilo je, da ljudje zelo radi volijo človeka, ki bo navidezno uspel. Zelo neradi glasujemo za stranke, ki ne bodo imele vpliva. 

Javnomnenjske raziskave pa v Sloveniji predstavljajo popolno manipulacijo. Prepričan sem, da bo tik pred volitvami vodilni Šarec v anketah padel na drugo mesto, tik za Janeza Janšo, in da bo ta trenutek – ponovno in kot vedno – sprožil mobilizacijo levice. 

Moramo priznati, da vodilna elite v Sloveniji svoj posel zelo dobro pozna in obvladuje. Oblast imajo in oblast držijo z vsemi sredstvi. Navidezno spremenijo vse, za to da se ne spremeni nič. 

V Sloveniji oblast ne obstaja za dobro države ali državljanov. V Sloveniji je oblast za oblast. Ne poznam primera države v Evropi, v kateri bi politična elita tako uspešno branila svoje položaje več kot trideset let.

Osebno mislim, da bo naslednja volilna kampanja, skupaj z naslednji parlamentarnim mandatom, izredno umazana. Ljudje se starajo, grehi postajajo vidni, zunanji svet se spreminja in potem ko bodo izčrpali še zadnja podjetja – na primer Gorenje – bodo politiki padli v zadnjo fazo politične eksistence, v medsebojno obračunavanje. Nevarno je biti blizu v takšnih fazah. Strankarska slika v državi se bo lahko spremenila šele potem, resnično spremenila.  

 

Julija lani, ko nas je haaški tribunal s svojo razsodbo o meji s Hrvaško dokončno “streznil,” ste mi dejali, da bi za ta fiasko moral nekdo odgovarjati? Zgodilo se ni nič, še vedno so usta ključnih krivcev za arbitražni polom polna napovedi, kako si bo Slovenija na Evropske sodišču “izborila” legalizacija našega poraza pri dolgoletnem reševanju mejnega vprašanja s sosednjo Hrvaško? Nekdo bi vseeno moral odgovarjati?!

Morala bi odgovarjati vrsta ljudi. Dolga veriga, katere zadnji člen je Karl Erjavec, človek brez katerega bi danes imeli neoporečno, multilateralno sprejemljivo, zavezujočo in veljavno razsodbo. Namesto tega imamo razsodbo, na podlagi katere smo ostali brez dostopa do odprtega morja, izgubili vse vasice ter desetine državljanov in tudi razsodbo, v kateri piše, da pa se stranke lahko mirno dogovorijo drugače.

Na žalost je tožba proti Hrvaški še ena notranja politična poteza, s katero se bosta Karl Erjavec in vlada rešila odgovornosti, zaradi všečnosti poteze pa nabrala precej predvolilnih točk in preložila težavo na naslednji sklic parlamenta. Osebno se s sprejemom odločbe ne strinjam, ampak če vzamem pozicijo vlade RS, ki zagovarja implementacijo razsodbe in k temu skuša prepričati tudi Hrvaško, potem resnično ne razumem, kako mislijo naši veleumi prepričati uradni Zagreb. S stalnim napadanjem? Z javnim poniževanjem pred mednarodnimi partnerji? S tožbami na sodišču in s predhodno javno razpravo? Če želiš nekoga prepričati, v mednarodnih odnosih uporabiš tiho diplomacijo, ne pa javnega obračunavanja. Žal bo še nekaj časa arbitraža peskovnik za naše politike.

Kot drugo: mi bi tožili Hrvaško za to, ker ni pravna država! Mi oz. naša politika? Tista ista, ki enostransko preklicuje veljavnost pogodbe nekega predsednika uprave NLB-ja? Tista, ki enostransko spremeni pogodbene pogoje zaposlitve nekih uradnikov v SDHju? Tista, ki privatizira gospodarstvo tako, da krši principe prostega trga in sprejema zakone v podporo tajkunizacije? Tista, ki razveljavi na desetine javnih razpisov, dokler ne zmagajo prijateljska podjetja? Preden se spravimo nad Hrvaško in se osramotimo pred celim svetom, bi bilo dobro, če pospravimo pred lastnim pragom! Ker drugi vedo, kaj delamo in kako ravnamo. To je razlog, zaradi katerega smo v tem trenutku v mednarodnem sistemu popolnoma izolirani, nam nihče ne pomaga in malo kateri tuji investitor zaupa našemu poslovnemu okolju oz. pravosodnemu sistemu.

Hrvaški mediji so si pošteno privoščili našega zunanjega ministra Karla Erjavca. Lotevajo se ga torej v državi, ki je tudi zaradi Erjavca le pridobila, kar se ozemlja tiče, pri nas skorajda ni novinarja in  medija, ki bi z njim obračunal na tak način. To še toliko bolj, ker je Erjavec kot takratni obrambni minister objektivno odgovoren tudi destabilizacijo slovenskega obrambnega sistema. Njegovo delo sta “uspešno” dokončala Janko Weber in Andreja Katič? In tudi iz te godlje se je izvil brez posledic?

 Pod obrambnim ministrovanjem Karla Erjavca se je začelo načrtno destabiliziranje vojske. Želim spomniti, da je Karl Erjavec nabavil oklepnike Patria z neprimernimi nadgradnjami in oborožitvami, ki še danes služijo za politično obračunavanje. Zatem je ta isti minister podpisal pogodbo in ob ugotovitvi tehnične neprimernosti takoj preklical nabavo transportnega letala, namesto da bi od samega začetka na razpisu izbral najprimernejšega. Od tistega časa naprej se je – ob slabšanju tehnične pripravljenosti slovenske vojske skupaj z mankom primerne zakonodaje za pridobivanje novih pripadnikov – z izbiro ubogljivih, neprimerno usposobljenih visokih kadrov in ministrov – dosegla še kadrovska slabitev celotnega sistema. V slovenski vojski se od časa Karla Erjavca – ki tako kot zdaj na Mladiki ni znal upravljati s svojim resorjem in ga je prepustil notranjemu obračunavanju – bije bitka med prozahodno, usposobljeno mlajšo generacijo ter anti-Nato, idealistično starejšo generacijo, ki načrtno minira uspešno sodelovanje Slovenije v severnoatlantski zvezi. Nekateri politični krogi v Sloveniji načrtno rušijo obrambni sistem.

Zadeva v medijih ne pride do pravega izraza, ker so proti-Natova, protiameriška in protizahodna stališča precej razširjena v slovenski družbi. Slovenski novinarji, politiki, filozofi in obramboslovci – kategorije, ki bi se morale v stalnem dialogu medsebojno nadzorovati – se oblikujejo na isti družboslovni fakulteti, tudi v tujini znani po idealistični viziji sveta, znotraj katere so vojaške institucije le predstavnice industrijskih lobijev in kapitalističnih interesov tujih držav. Za večino slovenske vodilne elite bi morala biti vojska le malo večja civilna zaščita.

Kot sem pred kratkim izjavil za en drug medij, Karl Erjavec je najslabši produkt slovenske plutokracije. Človek za vse čase in za vsa umazana dela ni nikoli kaznovan za to, da destabilizira državo. Ljudje so lahko zaskrbljeni, da imajo državo z načrtno ohromljeno vojsko, še bolj pa jih lahko skrbi, da je po slabitvi obrambnega sistema, Karlu Erjavcu uspelo še uničenje slovenske zunanje politike. Ena in druga zadeva sta zelo tesno povezani. Država brez zunanjih prijateljev ali zaveznikov in brez varnostnega sistema je le začasno ime na zemljevidu sveta.

Tretji greh, zaradi katerega bi ga moral kdo vprašati po odgovornosti, je seveda zunanja politika, ki je povsem prorusko usmerjena. Na vrat na nos želi doseči priznanje Palestine, s čimer še bolj poglablja prepad med nami in Američani?

Potem, ko sem bil prvi in edini, ki je opozarjal na pomanjkanje realnosti in ravnovesja naše zunanje politike, so se končno tudi nekateri novinarji prebudili in se vprašali, če šest srečanj s Putinom in Lavrovom in nobeno srečanje z Belo hišo ne predstavlja težav v zunanji politiki. Žal novinarji ne želijo užaliti, kot vedno, oblasti in so spregledali, da je srečanj na vladni ali ministrskih ravni bilo sedemindvajset. Cerar je zadevo komentiral tako, da je zagotovil državljanom, da ima Karl Erjavec zelo dobre kontakte tudi z ameriškimi predstavniki in da on sam, Miro Cerar, blaži Erjavčevo prorusko politiko s primernimi srečanji z ameriškimi kolegi.  Predsednika Cerarja bi rad prosil, naj nam natančno navede “dobre kontakte” Karla Erjavca v Washingtonu – tiste, s katerimi se redno pogovarja – in naj nam razloži, kako je on uravnotežil zadeve. Žal je javnost njega videla le na foto terminu s podpredsednikom ZDA v Podgorici in na foto terminu s Trumpom na večerji s partnericami ob robu zasedanja OZN-a. 

Z izsiljevanjem priznanja Palestine je Karl Erjavec želel – in uspel – užaliti ameriške partnerje, ki naj bi bili krivi, da nas ne podpirajo pri arbitraži, namesto da bi se vprašal, zakaj je kot minister v svetu popolnoma izoliran. S tem smo samo potrdili našo aroganco in nerazumevanje diplomacije in, kar je tako za Izrael kot Palestino še huje, Slovenijo postavili na stran vseh tistih držav, ki palestinsko vprašanje izkoriščajo zgolj za lastne interese in niti malo ne prispevajo k reševanju tako pomembnega odprtega vprašanja.

 Do volitev so še dobri trije meseci, vlade Mira Cerarja pa praktično ni več. Vsak od treh koalicijskih partnerjev solira, kjer le more in z diskreditiranjem dosedanjih partnerjev išče rešilno bilko političnega preživetja. Cerar je praktično politični mrtvec, Dejan Židan, prvak SD v javnosti nastopa kot da ni del oblastne garniture, in zato soodgovoren za zavoženo državo. Podobno Erjavec. Vsem pa je vseeno skupen preživetveni nagon, ko jih opozicija razgali, se znova zažene koalicijski glasovalni stroj.

Pred volitvami je normalno v demokracijah, da vsaka stranka poudari svoje posebnosti in s tem pridobi čim več volivcev. Levica ali desnica sta močne toliko, koliko je seštevek teže njihovih strank. Zgodovina demokratičnih volitev v vseh evropskih državah kaže na to, da je najslabše nastopati pod okriljem enotne liste ali ene same stranke. Torej nič me ne preseneča.

Se pa osebno strinjam, da je današnja garnitura – tako na levi, kot na desni – odgovorna za stanje v državi in da se nam ne obeta nič dobrega, ampak kot rečeno, za popolno zamenjavo elite potrebujemo najmanj še en parlamentarni mandat.

 Edina rešitev je junijski tektonski premik na parlamentarnih volitvah!? Imate kakšen recept, da do tega pride?

Mislim, da je že jasno, da ne verjamem v skorajšnji tektonski premik. Slovenski politični prostor bi moral dobiti normalno pro-evropsko, socialno naravnano levico in normalno pro-zahodno, klasično liberalno desnico. Šele takrat bomo imeli zdravo politično okolje, v katerem bodo šteli argumenti, namesto starih zamer iz časa komunizma. Če pustimo na strani izredno slabo ozračje, ki ga v Sloveniji ustvarjajo mediji, nesposobni argumentirane analize ali poglobljene kritičnosti, se moramo sprijazniti z dejstvom, da skoraj celoten – desni in levi- politični državni establišment izhaja iz komunistične partije in da – potem ko si je navidezno razdelil politični prostor – nadaljuje medsebojno obračunavanje. Bitka egov pod krinko demokratičnih principov. Oblast zaradi oblasti, v katero je najbolj nevarno spustiti razmišljujoče novince oziroma zdrave ideje. 

Vseeno, dolgoročno sem optimist. Slovenija je še mlada država, v kateri je zaradi zgodovinski dogodkov, v preteklosti prišlo do pomanjkanja kritičnega srednjega sloja, intelektualne poštenosti in medsebojne strpnosti. Verjamem, da bo čas prispeval k boljšim razmeram in da bodo ljudje, kot je napisal Konfucij, raje prižgali svečke, kot preklinjati večno temo.