V ozadju “nacionalizacije” pravoslavnih verskih objektov v Črni Gori«

V drugi polovici decembra smo bili priča protestom v Črni gori, povzročene zaradi predloga zakona v črnogorsko skupščino o prenosu lastništva pravoslavnih verskih objektov na državo in posledično temu črnogorski pravoslavni cerkvi. Načeloma, ja. Vse drugo bolj ali mnogo bolj odreja tok dogajanj v tej nekoč sestavni del nekdanje federacije, kasneje dualni federaciji in od 2006 samostojni in neodvisni od vseh in vsakogar  ter od same sebe odvisne  južno jadranske države z vsemi atributi, ki ji pripadajo kot državi.

Znotraj same države kot takšne, kot kjerkoli drugje, je tako, da se politično in miselno formirajo  strani, kjer so eni za bolj drugi za manj nagnjeni na zahod drugi malo manj. Tisti, ki so za malo manj, so za bolj tesno sodelovanje z brati po veri in prepričanju na severovzhodu, s Srbi in Srbijo. Uspešnejši so oni, ki imajo na zahodu morje in pogled na svobodni tuji svet, kot pravijo sami. In te in takšne vodi v vseh možnih kombinacijah Milo Djukanović. Ekonomske in ostale povezave z svetom kreira Djukanović in družba, ki obvlada vse povezovalne niti, ki so odločilno in prevladujoče na njegovi strani. Obstoja pa neutolažljiva skupina za vse izgubljeno v zvezi z delovanjem  odnosov na vseh ravneh s Srbijo. To bi naj bili Srbi, ki živijo v Črni gori, takoimneovani črnogorski Srbi. Ti so v vsem enaki v razmišljanji z njihovo »pradomovino« Srbijo ter se ne strinjajo z odločitvami osrednje oblasti, ko se odločijo za samostojno in po njihovem  samosvojo politiko, ki v svojih odločitvah ne upošteva njihovega legitimnega mnenja. Tukaj jih predvsem »žre« priznanje Kosova,  kar je bogokletno za po njihovem deklarirano  prevladujočo pravoslavno državo Črno Goro. In tu s začenjajo težave.

Povod za vse to je sprejet zakon o svobodi veroizpovedi, ki je po dolgih 42 letih v  Črni Gori ureja področje verskega prava, ki je sprejet z absolutno večino od 45 poslancev  v njihovi skupščini, ki predstavljajo skoraj tristo tisoč volivcev črnogorskega volilnega telesa. Po tem zakonu  bodo morale verske skupnosti dokazati lastništvo verskih objektov.

In se je začelo. Aktiviralo se vse živo in se je povzročila histerija o tem, da se krade vse sveto srbsko pravoslavno v Črni Gori, v severnih delih države v Beranih (nekdanji Ivangrad), kjer so blokirali prometnice, so angažirali pravoslavno duhovščino iz sosedne BIH-Republike Srbske ter »mati vseh Srbov«, Srbije ter dajali podporo njihovim prizadevanjem za ohranjanje srbstva v Črni Gori. Kot je znani recept najprej jih zapenjati na napačne tirnice potem jih homogenizirati v prosrbskih strankah in na nek način pridobiti največ glasov na volitvah. Kot je izjavil za Podgoriško Pobjedo, Andrija Popović, »ne bo jim uspelo  iz Črne Gore narediti pravoslavno »džamahirijo« (republika) ter izničili vse doseženo od leta 2006 naprej. Predvsem  izničenja priznanja Kosova ter potegniti vstran Črne Gore iz »kandž« (krempljev) NATA«.

Andrija Popović

Ne bodo pomagali tudi obiski prosrbskih šefov strank v Beograd,  ki ga nekateri še vedno vidijo kot center pravoslavnega bratstva iz bivše države, kjer je nek predstavnik Demokratske fronte iz Črne gore pričakoval in rotil srbskega predsednika Aleksandra Vučića, da jim nudi vse oblike pomoči, ker da so ogroženi. Seveda, je Vučić ob razumevanju in bolečine, ki jo osebno čuti v zvezi s Srbi v Črni Gori, jih razume podpira, pa vseeno je to druga država in da konkretno ne more posegati v legitimne odločitve zakonodajnih organov druge države.  Pazili pa bodo, da se Srbom v Črni Gori ne bo smelo zgoditi nič slabega. To je na žalost recept, ki so ga Srbi do sedaj uporabili vedno  v vseh možnih načetih konfliktih na nacionalni podlagi  v času razpadanja nekdanje države in kasneje v trenjih in vojnah na območju nekdanje države.

Prav sedaj je priložnost da se meščanska in demokratična država Črna Gora da se okrepi in nadaljuje pri ustvarjanju moderne in sekularne države, ki je primerno za 21.  stoletje. Vprašanja, ki jih je treba rešiti, bodo rešena tako kot se to dela v modernih državah, katerim se nagiba Črna Gora. U luči skorajšnjega vstopa v EU ter uveljavljanja  ustavnega principa ločenosti cerkve od države, prizadevanja na področju vladavine prava, tržnega gospodarstva, spoštovanja človekovih svoboščin in pravic, bo Črna Gora odpravila vse anomalije, ki jo ovirajo na tej poti.

Kar je edino prav. Tako kot je prav, da nekdo poskrbi za svoje ljudi doma ter skrbi za blagor ljudi vsak v svoji državi. Tako se bodo imeli radi  in spoštovali, če ne bodo na  tujem dvorišču kukali, za svoje pa slabo skrbeli. Nadejamo se da bo politični pragmatizem , predvsem pa spoštovanje lastnih ljudi in njihov blagor doma prvo in edino relevantno merilo uspešnosti katerega koli politika in predstavnika naroda.

Vane K. T