Nekategorizirano

Učimo se pri Hrvatih!

Letos januarja mineva 20 let, ko sta slovenska obveščevalca z vohunskim kombijem zašla na Hrvaško. Zaplenili so ga nam in ga čez tri leta vrnili. Čeprav smo bili takrat z Hrvati v relativno dobrih odnosih, niso prav nič mencali, ko je bilo treba braniti integriteto svoje države. Dogodek je bil tako nenavaden, da so številni državljani govorili, da jim ga je tedanji obrambni minister dr. Tit Turnšek, sedanji predsednik Zveze borcev, kar podaril, ker je bil velik spoštovalec Titovih idej o bratstvu in enotnosti. Naj bo kakorkoli, Hrvatje so dokazali, da svojo državo jemljejo resno.

Naši južni sosedi so zelo hitro dojeli, da jim sodba arbitražnega sodišča, zato so se iz njega umaknili, ne bo uresničila poglavitnega pričakovanja o polovici Piranskega zaliva, ki je bil vselej v zgodovini del teritorija oziroma akvatorija piranske občine. Po II. svetovni vojni torej slovenski. Kako so si ga Hrvatje po osamosvojitvi polovično polastili, mi ni bilo nikoli jasno. Dejstvo je, da je Slovenija, ne samo v tokrat, kot država zaspala in ni zaščitila svojih mednarodno nepriznanih mej. Hrvatje v takih primerih ravnajo kot zrela, velika država in takih malomarnosti ne naredijo. Nenazadnje, njihovo gospodarsko stanje je neprimerno slabše kot v Sloveniji. Hrvaški BDP je bil leta 2016 12 000 dolarjev, slovenski pa dobrih 21 000 dolarjev, pa imajo v primerjavi z nami neprimerljivo bolje oboroženo armado. Ker svojo državo, katere simbol je njena oborožena sila, cenijo.

Ob uresničevanju mednarodne meje na morju, ki jo je določilo arbitražno sodišče, je slovenska javnost po zaslugi režimskih medijev neprestano prepričana, da jo ogrožajo umaški ribiči. To je čisto navadna manipulacija. Zgodovina ribištva v severnem Jadranu je polna vesti o bojih med ribiči. Ob resnični slovenski obali, ki je bila do konca II. svetovne vojne med Trstom in Tržičem, kjer so bili izvrstni in nadpovprečni sardoni, so se tamkajni ribiči dnevno prtepali z Čožoti, ribiči iz Chioggie. Prišlo je celo do smrtnih žrtev. Teh ribe sicer niso vredne, pač pa je to sporočilo, kako se varuje in brani svojo posest. Dejansko umaški ribiči ne ogrožajo in žalijo Slovenije, ampak to počenja hrvaška policija, ki vse svoje oborožene policijske čolne pošilja v piranski zaliv in se norčuje iz slovenske države, ki se brani z fotoaparati in grožnjami pošiljanja položnic, ki jih doslej ni še nihče dobil!!!! Slovenska politika v svoji nemoči prikriva realnost in za vse krivi ribiče. Kot, da so oni faktor mednarodne in medržavne politike. Ključni problem sta slovenska policija in vojska, ki nista brezzobi tiger, ampak nebogljeno mače.

Nihče ne pričakuje, da bo med Slovenijo in Hrvaško izbruhnila vojna. Lahko se strinjamo s slovensko zunanjo politiko, da si Hrvaška koplje jamo sramote, kajti prej ali slej bo morala tako ali drugače pristati na sodbo arbitražnega sodišča, še zlasti, ker je zanje veliko bolj ugodna kot za Slovenijo. Razlika bo v tem, da bodo Hrvatje svoj poraz prikazali kot veliko zmago, nas pa kot poražene in polite cucke.

Nismo majhni zaradi površine države in števila prebivalstva, ampak zato, ker se kot država ne znamo obnašati. V primerjavi z Hrvati smo v otroškem vozičku.

Mogoče vam bo všeč