"Vse je dar", predstavitev knjige spominov dr. Franca Rodeta, 3. slovenskega kardinala
Nekategorizirano

»Tudi da sem, je tvoje darilo«. Kardinal Franc Rode o svoji knjigi »Vse je dar« na Jožefovem hribu v Celju.

Sinoči smo imeli izredno in neponovljivo priložnost dočakati, pričakati in prisluhniti besedam in slediti vredni in  izgovorjeni besedi o njegovem, kot pravi sam kardinal, ne tako kratkem, pravzaprav dolgem življenju.  Dočakali smo prav tam kjer je bili njegovo prvo domovanje po vrnitvi iz tujine leta 1965, na Jožefovem hribu v Celju.

 

Predstavljena je bila njegova knjiga »Vse je dar«. Knjiga  spominov tretjega slovenskega kardinala in 33. ljubljanskega škofa na 716 straneh in v prepletu  z več kot 1600 osebnimi imeni ni le osebni obračun z avtorjevim življenjem in delom, ampak tudi pronicljiv dokument časa in prostora tako slovenskega kot svetovnega družbenega in cerkvenega dogajanja zadnjih 8 desetletij. »Pokažem se tak, kot sem; z živim in dejavnim spominom na mladostno prebujenje pod Južnim križem in z razkošjem francoske kulture, z avguštinovskim odkritjem Boga kot lepote in pojmovanjem Cerkve kot prostora svobode.«

Pri predstavitvi je neka koincidenca. Leta 1965 ko je prišel v Celje je prišel v knežje mesto. Danes  prihaja kot nesporni cerkveni knez, glede na položaj ki ga je zasedel v času potem.  Pa to ni zraslo na zelniku založnika ali koga drugega ampak ta ideja ima dolgo zgodovino, ideja   o tem da je dr. Franc Rode plemenit človek, njegovo življenje in poslanstvo ter njegova osebnost so ga naredili takšnega. Že kot predavatelj na teologiji so ga njegovi študenti imenovali in imeli za duhovnega aristokrata.   Tudi v sami knjigi prav na tak način nam opisuje in skozi duh časa pove o vsem kar je sestavljalo, in sestavilo njegovo dosedanje življenje.  To da sem na svetu, sem začutil kot neko milost in možnosti ki so mi dane.  Življenje ni dolgčas, življenje je ena sama veličastna radost.  Z njegovo božjo milostjo nam je dano da si ustvarjamo lastno usodo, življenje ena lepa priložnost za človeka da svoje življenje doživi kot ena velika intimna radost.

Ko je prišel v Slovenijo in v Celje, je začutil da v takratnem času  »samoupravnega socializma«  takratni domači duhovniki   niso »sami sebe  upravljali« ampak so se bali, nečesa, nekoga ali vsega. Kot anekdoto navede da kadarkoli so hoteli udariti  neko debato, so bratje duhovniki najprej pregledali ali so vsa okna in vrata zaprti. Šele  potem je stekla ustvarjalna debata in se razvnelo vzdušje primerno za izmenjavo mnenj.

Precej zanimivo se zdi njegovo razmišljanje o »Marijanskosti« slovenske duhovnosti. Ta je namreč po njegovem izzvana iz enke zgodovinske stiske naroda. Polno je cerkva in cerkvic po Sloveniji ki so namenjene Mariji, materi božji.  Narodi ki se zatekajo k Materi božji iščejo varstvo in pomoč. Drugi, večji narodi, kot so Nemci in Francozi, imajo  Kristusa Kralja. Nam je tolažbo in pomoč ter krepitev narodove duhovne samozavesti bila najbližja Marija.

Poznamo ga kot človeka jasne besede tudi v slovenski javnosti.  Po  mnogih odmevnih brezjanskih nagovorih, po koraku za spravo pri Svetem Urhu, slovenski sinodi in oblikovanju novega lika slovenskega kristjana, po odločnem posegu v urejanje odnosov med Cerkvijo in državo, kot krščevalca  sedmorojenih otrok slovenskih družin, strastnega ljubitelja umetnosti, ki globoko dojema lepoto verza, prizora v drami, melodije v glasbi; človeka z nezadržno prometejsko silnostjo, ki ga je gnala naprej, v intenzivnost življenja, misli in volje, kjer je ostal zvest svojemu najintimnejšemu dnu, svoji krvi, svojemu rodu, svoji zemlji, svojemu Bogu.

Ko je živel in deloval pred očmi javnosti, je marsikdaj trčil tudi ob realnost, kar je bilo preizkusni kamen njegove sposobnosti, vztrajnosti v preizkušnjah in odpornosti v nasprotovanju. Bil je tudi priča lažnih obtožb, sramotenja in žalitev dominantnih medijev iz istega centra oblasti, a tudi pred njimi ni klonil: »Nisem bil podoben pastirjem, ki se boje prostodušno spregovoriti pravo besedo, da si ne bi zapravili človeške naklonjenosti. Čuval sem svojo čredo kot dobri pastir, ne kakor najemnik, ki zbeži, ko pride volk. Opljuvan in ponižan sem se boril za svojo čredo ›zaradi Jezusa in zaradi evangelija‹, in rešil svojo dušo.«

»Nisem zlatnik, da bi vsem ugajal. Neodvisnost od javnega mnenja mi daje svobodo osebnega dojemanja stvari in ljudi in pogum jasne besede«, meni o sebi.  Zato   pa ugaja vsem nam da je iz slovenskega naroda zrasel prav on dr.  Franc Rode. Ob vse tem kar je dal skozi v svojem življenju, da imamo to čast, da živimo z njim   svoj tuzemski čas skupaj na slovenskih tleh, kateri sad in dar je.

Tudi spremljevalni program je bil na zavidljivem nivoju. Luka Žerjav je nam  na umetniški način približal kardinalova razmišljanja s izvlečki njegovih besed iz knjige,   Andreja Zakonjšek Krt  je s  svojimi napevi pobožala njegovo in naše duše.   Tudi  instrumentalna glasba  na Shopenove note nas  je ponesla in odnesla tam kamor je treba, v užitek in bogastvo časa ki nam je dal to zvrst  glasbe.

Vane T. Costa

 

Mogoče vam bo všeč