Sveti Grgur, otok nesrečnih duš-zapornic zaradi dejanj, ki jih niso zakrivili.

Postavlja se vprašanje zakaj se o obstoju ženskega političnega taborišča na otokih Sveti Grgur in Goli otok, kjer je bilo med letoma 1950 in 1956 izmenično priprtih in mučenih okoli 860 žensk, obtoženih povezav z Informbirojem, malo ali nič govori? Se ni smelo do smrti v čigar imenu so bile te ženske obtožene, zaprte in izstradane.  Bilo jih je od vsepovsod iz takratne države, tudi ženske iz Slovenije so bile »zastopane«.

Notnjanost koksarne

Tam so bile te ženske poponoma razčlovečene, njihova ženstvenost je bila v teh taboriščih bistveno pobita, prevladujoča nacionalistična ideološka matrica, ki jo Goli otok ignorira, saj so bile skoraj vse njegove žrtve in izobražene ženske komunistke – vse to je okvir za možne odgovore.

Na Sv. Grgur in Goli otok,  so bili pripeljani da bi bili tam spoznane in spoznani kot sovražniki takratne države podvrženi nenehnemu fizičnemu in psihičnemu pritisku in bili razčlovečeni, potem ko so bili poslani na družbeno koristno delo v izolacijo in na spreobrnitev. Veljalo je, četudi so bili izpuščeni, »informbirojevci« niso nikoli bili svobodni. So imeli senco daljšo od lastne, ki jih je spremljala in strašila in prenekatero do konca ugonobilo.

Otoku, skritemu na morje pod mogočni Velebit, med Goli otok proti jugovzhodu in otok Prvić na severovzhod, pa so se morale ovce zaradi terorja komunistične oblasti celo umakniti. Šlo je za čas od leta 1948−1988, v tem času je na Sv. Grgurju  bil ženski kazensko-prevzgojni dom. Te besede so milo zapisane, v resnici je šlo za ženski zapor, v katerega so bile zaprte informbirojevke, o njem pa se vse do smrti maršala Tita ni smelo govoriti. Ovcam je bila povrnjena  jelenom pa na novo dodeljena. Da je šlo, v času obstoja, za politični in predvsem zapor, pričajo bunkerji s katerimi so dokazali da je bil  nadzorovan vsak poskus da bi zaprte ženske zapustile zapor in ne prevzgojni dom.

Bunkerji na otoku. Možnost pobega je bila je bila nična

Severozahodni zaliv otoka, je hkrati tudi edini kraj, kjer je mogoče sidrati in pristati ob velikem kamnitem pomolu, ki je včasih služil ne le za deportacijo kaznjenk, ampak tudi za odpremo koksa, ko so ga kopali na tem otoku. Ostanki  koksarne so še vidni v tem zalivu.

Kljub poskusom oživitve poprejšnjih dejavnosti predvsem ovčereje, pa jim to za enkrat ne uspeva. Zareze v spomin in krute usode go globoke in hude. Do takrat bo to samo poletna enodnevna kopalna relacija. Kdaj bo nastopila očitna in vidna oživitev se ne ve, pravzaprav ni kompetentnega sogovornika ki bi  rekel »naredili bomo vse da bo to do takrat in takrat.

Do takrat bo tako, za kopalce en razgiban dan,  za poznavalce pa cmok v grlo kot edino doživetje  in opomin na to kaj se je pravzaprav dogajalo tam v omenjenem in krutem realnem  času.

Upajmo da bo po tolikih letih  sonce sijalo tam enako kot drugod v okolici  brez zgodovinskih »peg«.

Če boste le blizu, pojdite in si oglejte ta nesrečni kraj!

Vane T. Costa