Nekategorizirano

Šušnikova iskanja dveh temeljnih praslik

V veliki galeriji in na balkonu Galerije Murska Sobota je odprta razstava akademskega slikarja Tuga Šušnika, ki se je doslej že večkrat predstavil soboški likovni publiki. Tokrat se predstavlja s slikami in elektrografikami. O umetniku in njegovem umetniškem ustvarjanju je direktor soboške galerije dr. Robert Inhof zapisale naslednje misli. 

Šušnika že od začetka likovnega ustvarjanja zanima predvsem barva. In sicer ne barva kot specifičen element v barvni lestvici, ne kot kromatska teorija in ne kot tista kategorija, zaradi katere bi študiral znanost o optiki. Prej ga barva zanima kot metafizična in tudi kot mistična kategorija. V Šušnikovem adrenalinskem in napetosti polnem iskanju ter prikazovanju življenja barve lahko vidimo, da si prizadeva to specifično življenje izkusiti, predstaviti in razširiti do njegovih skrajnih meja. Najprej uporabi žive akrilne barve, ki jih postavlja v različne kontraste, nato ugotovi, da lahko barve – in s tem seveda tudi slike – še bolj zažarijo in dobijo status luminiscenčnih objektov, če uporabi fluorescentne pigmente. Na koncu ugotovi, da lahko slika sama postane svetlobno telo, in sicer tako, da jo s pomočjo elektrike razsvetli od znotraj. Med vsemi različnimi barvnimi obdobji pa se pojavljajo posamična kot zareze, metafizični molki ali mrki, v katerih slikar žive barve povsem izloči. Slikarstvo zanj torej pomeni dolgo, prijetno in hkrati izjemno nevarno ter suspenza polno potovanje skozi presečišča različnih časov.

Umetnik ne išče ene, temveč hkrati dve temeljni prasliki ali paradigmi, ki sta zajeti v eni sami sliki. Videti je namreč, kot da slika, ki se neprenehoma spreminja in transformira, ni ena, temveč sta dve, pri čemer je druga slika vedno negacija prve. Od tod Šušnikov lastni destruktivizem, ki se ne kaže zgolj tako, da si v njegovem opusu sledijo nasprotni ciklusi slik, temveč tako, nekatere slike povsem uniči, nekatere pa preslika tako, da od prvotne slike ostanejo samo posamezni stari deli ali ključi, ki so vključeni v povsem novo obliko. To temeljno značilnost lahko zasledimo že v odlični sliki Brez naslova iz leta 1975, ki je zdaj v lasti Moderne galerije Ljubljana in zgovorno izraža bistvo celotnega Šušnikovega nadaljnjega ustvarjanja, ki je dvojnost celote. Pozitiv in negativ, svetloba in tema ter eros in tanatos živijo v celoti, ki pa ni sprava ali harmonija, temveč stanje napetosti, možnost ter hkrati pogoj porajanja nečesa novega. Tisto, kar opazimo na tej sliki, je zrcaljenje, ki nam pravi, da je ravno toliko, kolikor je črnega v belem, tudi belega v črnem.

Leta 2016 se začne Tugo Šušnik ukvarjati s svetlobnimi slikami ali elektrografikami, ki merijo 120 x 80 centimetrov in jih slikar včasih kot sestavljanke sestavlja v večjo enoto. V teh svetlobnih slikah združi opevanje električnega telesa Walta Whitmana, Purple Haze Jimija Hendrixa in sodobne neonske reklame. Nekatere svetlobne slike, tiste, ki na razstavah niso pričvrščene na steno, ampak visijo s stropa, je mogoče gledati tudi z obeh strani. Šušnik s svojimi svetlobnimi slikami reši dvojnost svojih slik na zelo nenavaden način in sicer tako, da dvojnosti slike primarno ne išče več v sami sliki, ampak le-to podvoji oziroma jo razcepi na izvirnik in njeno elektrografiko. Izvirnik tako dobi svojega dvojnika, ki kot reprodukcija biva v drugem telesu. Umetnik je za zdaj prišel do ustrezne rešitve za svoje slike – drugo sliko naredi simultano, ne da bi preslikal prvo. S pomočjo elektrike, ki ta dela osvetljuje od znotraj, so svetlobne slike lahko vidne tudi v temi. Natančneje rečeno, te elektrografike prav s pomočjo elektrike ne le postanejo vidne v popolni temi, ampak je čista tema tudi pogoj za njihovo popolno uzrtje.  Šušnikove svetlobne slike so videti kot neonske reklame, vendar ne za njegovo  razstavo, ampak izključno za neko posamično sliko, za lasten izvirnik ali dvojnik, ki se nahaja v drugem telesu in je tudi prostorsko nekje drugje. S tem ko Šušnikove svetlobne slike predstavijo njegova slikarska platna v pomanjšani obliki, dobimo občutek, kot da gre samo za del ali kos posamičnega izvirnika. V tem smislu lahko te elektrografike razumemo kot slikarjeve osebne relikviarije, ki so od znotraj prežarjene s svetlobo svetosti slike kot posebne relikvije. Ne nazadnje lahko svetlobne slike razumemo kot slikarjeve osebne relikviarije tudi zato, ker so njemu neprimerno bližje kot občinstvu. Umetnik v njih vsaj začasno vidi sintezo vseh likovnih problematik, s katerimi se je doslej ukvarjal, in mogoče z njimi doseže tudi nekaj, česar do zdaj ni mogel, tj. parodirajoči, menipski pogled na lastne izvirnike s pomočjo elektrografik. Napetosti v njegovem ustvarjanju tako najdejo pomiritev, a vendar je to samo začasen in trenuten premor, po katerem bo slikar moral svoje okrutno in nikoli zadovoljno božanstvo, ki se mu reče notranje prasketanje, poskušati pomiriti z novimi darovi improvizacij, eksperimentiranj in raziskovanj.

 

Dr. Robert Inhof

Mogoče vam bo všeč