Štirideset mučenikov

Štiridesetih mučenikov je štirideset kristjanov iz Sebaste, ki so umrli mučeniške smrti pod cesarjem Licinijem. V krščanstvu se njihov god obhaja 10. marca. Korenine praznika segajo v čas vladavine cesarja Licinija (308-324) in ga praznuje večina krščanskih cerkva.

Cesar Licinij je bil v sporu z rimskim cesarjem Konstantinom I. Velikim in je v krščanstvu videl hudega sovražnika. Za kristjane je odločil, da jih je potrebno spreobrniti ali pa odstraniti. Z odlokom je tudi vojakom na svojem območju ukazal, naj se krščanstvu odrečejo ali pa bodo kaznovani s smrtjo. Ukazu se je leta 320 junaško uprlo štirideset vojakov elitne legije XII Fulminata. Po legendi naj bi v zaporu napisali še poslednje pismo, oporoko, v kateri so zapisali, da želijo biti pokopani v vasi v Mali Aziji, danes znani pod imenom Kyrklar. Odvzeli so jim oblačila in jih 9. marca, v najhujši zimi, v bližini mesta Sebaste (danes Sivas v Turčiji) odpeljali do tamkajšnjega zmrznjenega ribnika ter jih vrgli vanj.

Kljub vsemu naj bi Licinij vojakom tik pred smrtjo ponudil še zadnjo priložnost in jim ob ribnik namestil kopel s toplo vodo, ki je bila namenjena spreobrnjencem. Premislil si je le eden od vojakov, ki je iz ledeno mrzlega ribnika skočil v kopel, vendar naj bi ga zaradi nenadne spremembe temperature zadela kap in je umrl. Eden od stražarjev, naj bi odvrgel svoja oblačila in se pridružil mučenikom v ribniku, tako da je število mučenikov vseeno ostalo 40.

Naslednjega dne je prišel sodnik, ki je ukazal mučenikom polomiti roke in noge ter jih sežgati na grmadi, njihov pepel pa raztresti. Čeprav se vojakom ni izpolnila posmrtna želja, da bi bili skupaj pokopani, so doživeli skupno smrt. Čeprav se je mučeništvo dogajalo 9. marca, se dan mučenikov obhaja 10. marca.

Forty Martyrs of Sebaste (anonimus, javna last The Orthodox Weekly Bulletin)

Tradicionalno naj bi moški na ta dan prejeli simbolično darilo – suhe slive, trnje in klobaso. To naj bi jih opominjalo, da se mučeništvo v njihovem življenju še vedno dogaja. Dandanašnji pa gre bolj za izkaz pozornosti dam do gospodov, po tem, ko se dva dni pred tem oni spomnijo nanje.

Kje je moj mož?
Stara gospa je po smrti prišla pred svetega Petra in mu zatrjevala, da je njen mož umrl leto dni prej in da ji je zagotovil, da jo bo počakal v nebesih. Ona mu zagotovo verjame, ker je bila z njim poročena več kakor 50 let, je trdila.
Sveti Peter je odprl računalnik, da med seznami duš v nebesih najde njenega moža. Pri tem je mrmral bolj sebi kot gospej:
»No, pa poglejmo. Med navadnimi dušami ga ni … Med blaženimi tudi ne … Kaj pa med svetniki? … Hja, tudi ne!«
Potem se obrne h gospe:
»Koliko časa ste rekli, da sta bila poročena? 50 let! … Ah, potem pa je zagotovo med mučeniki!«

Pripravil Andy