Nekategorizirano

Športni praznik v Celju

V petek in soboto  v Hrastniku in Celju, pri Špici ob reki Savinji se je dogajalo  veliko, predvsem  veliko športa, kajak-kanu, ter še mnogo  več, ki športu doda veliko plemenitega in človeškega. To je bilo druženje, navezovanje stikov, ohranjanje starih ter spodbujanje  k dodatnim zamislim, kako bi mestu in neposredni bližini dodali neko novo vsebino, ga naredili prepoznavnega daleč naokoli. Če je komu v preteklih dveh dneh, predvsem pa v soboto, je potem to uspelo Dušanu Kondi, motorju, spodbujevalcu , gibalu  in še česa zraven, ki sodi k temu da se takšna stvar premakne, pripravi, organizira in izpelje kot je svetovni pokal v  kajak-kanu v spustu-kajakaškem sprintu v moški in ženski konkurenci. Ta šport je v Celju doma predvsem  zaradi dela njega in še slaba stotnija entuziastov, ki vsako leto staknejo glave, roke noge in še česa in se zgodi Špica, kajak-kanu, športni praznik ,ki mu ni para daleč naokoli.

Tekmovanje je potekalo gladko, tako kot drsijo čolni na divjih vodah, ki divjajo ravno prav, da uspe tekmovalcem doseči zastavljeno , enim bolj drugim manj. Dosežen pa je vedno glavni cilj, tekmovanje  in dogodek z polno načrtovanih in nenačrtovanih vsebin, vse pa z dobrim namenom, tako in toliko da se o Celju-Špici ob Savinji govori in se vedno ohranja aktualno.

Nekateri so vknjižili točke v svetovnem pokalu, nekateri bodo naslednjič, vsi se bodo spominjali  enkratnega  vzdušja, ki ga premorejo organizatorji v Celju. Publika je tudi vredna pohvale.

Vesel sem tudi vsakoletne prisotnosti mojih francoskih prijateljev, ki sodijo v samo kajakaško svetovno špico , seveda ob izjemnih naših  kajakašev in kanuistov.

Ob vsem doseženem in narejenem pa držimo pesti in pričakujmo zrelo in modro odločitev tudi od mestnih oblasti ,da pridejo do dokončnega spoznanja, da je tudi čas za rešitev ideje o centru kajak-kanu športa na Špici,  kjer bomo imeli vsakoletna tekmovanja na najvišji ravni.
Ta zamisel mora in  sme uspeti!

Športnikom vsa čast  pred organizatorjem pa kapo dol!

Tekst in foto: Vane K. Tegov

Mogoče vam bo všeč