Šokantno, kako NOBejevci potvarjajo zgodovinsko resnico

Dom spominov na NOB 1941- 45 na Vaneči nad Mursko Soboto, osrednje NOB svetišče Prekmurja, je bil na volilno nedeljo prizorišče spominske slovesnosti na 17. oktober 1944, ko sta, menda zaradi izdaje, v spopadu z madžarskimi vojaki padla dva partizana. Udeležencev presenetljivo veliko, prav gotovo več od celotnega seznama prekmurskih partizanov in aktivistov OF v vseh štirih letih vojne. Osrednja figura nekdanji predsednik Milan Kučan s svojo suito, ki sodi v trdo jedro Foruma 21, še eks minister Križanič in aktualni EU poslanec Šoltes.

Za uvod gromoglasni  nastop nekdanjega partijskega funkcionarja in šefa soboške organizacije NOB Evgena Emrija, ki se je zgražal nad slovenskim spravnim procesom in prizadevanji za civiliziran pokop žrtev povojnih pobojev. Da za izdajalce ni milosti in si zato na zaslužijo civiliziranega pokopa, ker da je to bil  del dogovora zavezniške koalicije. »Zavezniki so se dogovorili, da bodo narodni izdajalci vrnjeni nazaj. Ne v domovino, ker izdajalci domovine nimajo, ker so jo izdali. Pokončani bodo brez vsake sodbe, kot opozorilo bodočim generacijam, da je izdajalstvo najbolj nečastno dejanje nekega naroda. In da se jim zaradi tega ne postavijo spominska obeležja.« NOBejevsko revizijo zgodovine Emri sklene z besedami, da je NOB, kot del zmagovite koalicije, le izpolnil dogovorjeno.   Ne na Poljskem, ne v Franciji »izdajalcev« niso civilizirano pokopali, je hrumer Emri, kaj šele, da bi jim postavili pomnike, zato je postavljeno obeležje v Teharjih izraz velike potrpežljivosti in dostojanstva  zmagovalcev nad izdajalci. Emri je cinično pozval poslance  DZ  naj raje razmišljajo  o tem, kje zagotoviti potrebna sredstva za tiste, ki so 40 let garali,  pa niti za lasten pogreb nimajo prihranjenega denarja, ne pa da se pogovarjajo o sredstvih za dostojen pokop in spominska obeležja narodnim izdajalcem.

Da se spominjanje dogodkov na Vaneči odvija v neobičajnih okoliščinah, je prisotne spomnil Milan Kučan, ko izbiramo človeka za najpomembnejšo funkcijo v državi, ki ima največ moralnega in političnega vpliva. Ker pa naj bi pri nas imeli strog pravni red, kar zadeva volilni molk, torej se ne sme opredeliti do ponujenih kandidatov, se je odločil, da bo spregovoril o zelo občutljivem  dogajanjih v Kataloniji. Četudi daleč od nas, je v naši soseščini, ker delimo skupno usodo sobivanja v EU. Tamkajšnje dogajanje je preizkus demokracije v  Španiji, EU in »na žalost« tudi v Sloveniji, je dejal Kučan in ponudil vzporednice slovenskega osamosvajanja s katalonsko zahtevo po samostojnosti. »Tako kot Katalonci smo se tudi mi sklicevali na pravico, da glasujemo o samoodločbi, ki pripada vsakemu narodu. Tako kot se je nam, se pravica do samoodločbe odreka tudi njim,« je dejal Kučan. Da smo bili, podobno kot Katalonci, tudi mi v svetu nerazumljeni in dolgo časa osamljeni. Kljub različnemu položaju Slovenije v nekdanji Jugoslaviji in Katalonije v Španiji, naj bi nas po Kučanovem mnenju naša pot v samostojnost moralno zavezovala, da stopimo v bran katalonskim težnjam po neodvisnosti. Da gre za univerzalno pravico, ki jo je treba braniti povsod, kjer je ogrožena, tudi v Kataloniji. Da se v Španijo dogaja prav to, ko  z nasiljem preprečujejo demokratično ugotavljanje volje Kataloncev. » Evropska unija pa molči, kar Bruselj potuhnil za stališčem, da gre za notranje zadeve Španije. Pričakoval sem, da bodo v četrtek v Bruslju obsodili državno nasilje Španije, zavzeli za pravico do izrekanja in ponudili svoje posredovanje v dialogu med Madridom in Katalonijo,« je dajal Kučan in hkrati kritiziral ustavno ureditev Španije, ki da je zastarela in preživela, Evropsko komisijo pa obtožil, da ima dva vatla pri kršenju človekovih pravic. Obsoja tovrstna dejanja v  nedemokratičnih režimih v svetu, Turčiji, Rusiji in drugod, ko pa je govora o kršitvah človekovih pravic v EU, pa se zavije v molk oziroma se skrije za stališčem, da gre za notranje zadeve države. »Vedo pa v Bruslju reagirati drugače. Ko je Grčija zabredla v finančno krizo, ko je Sloveniji grozil bančni zlom….takrat je to bilo še kako vprašanje Evropske unije. Slovenija se obnaša enako kot evropske inštitucije, čeprav ima dovolj razlogov, da se oglasi in na podlagi lastnih izkušenj obsodi princip postavljanja ultimatov, ker ti ne morejo pripeljati do dobrih dolgoročnih rešitev. Balkanska morija je več kot očitni dokaz.

Seveda je bil tudi Kučan na koncu posredno kritičen do spravnega procesa in postavljanja spominskih obeležij pobitim po vojni, saj je po njegovem narodno izdajstvo najbolj zavržno dejanje, pa tudi konvertitstvo, »ki  smo mu priča v Sloveniji in na žalost tudi v Prekmurju,« je dejal Kučan, pri čemer se je izognil konkretnim imenom.

Boris Cipot