Slovenija je ena. Ali bomo vsi Slovenci in vsi njeni državljani zmogli postati eno?

Samostojna in demokratična  slovenska država  je največji politični dosežek  slovenskega naroda. In vseh, ki jo v srcu nosijo. Tudi tako velika, skoraj plebiscitarna večina  decembra 1990 je to potrdila. Zato je 25. junija bilo to tako kot smo videli, želeli in dosegli. Resnični in edini takšen trenutek v zgodovini slovenskega naroda. Svetal in  od boga dan trenutek in občutek.

Ali znamo z državo in  s samo svetostjo njene pridobitve ravnati prav, pravilno, jo imeti, ljubiti, graditi, negovati? Ne dovolj. Kot da bi se bali ji dati sebe, svoje čutenje, pokazati možnost in  zmožnost  jo ljubiti. Ker če jo ne ljubiš in jej ljudi ne vzljubiš, jo lahko zgubiš. Na žalost pri nekaterih naših državljanih, tudi na  najbolj izpostavljenih mestih kjer se odloča o življenju vseh nas, te ljubezni, ljubečega in odgovornega odnosa manjka, ga je zelo malo ali pa so prebliski le te ljubezni in odgovornosti do nje.  Čeprav bi v teh  dneh, ki so praznični, pa tudi  sicer bi morala vsa Slovenija prepevati Odo radosti in Zdravljico. Vsi, ki kaj dajo na slovensko samobitnost in lastno državo, bi morali pokati od veselja in ponosa, da smo pred več kot tremi desetletji doživeli najsvetlejši trenutek zgodovine svojega naroda. Iz vsakega doma bi morala plapolati slovenska zastava. Pa temu ni tako.

So  celo trenutki,  ki nas spravljajo v zmedo, žalost, skorajda obup. Kot da se hoče na silo ali kar brez nobenega odnosa do nje, nas, da se nas razdeli, skupnost pa  razgradi. Nam celo ponujajo možnost »prostovoljne« izgube identitete, verske, kulturne, jezikovne, spolne. Kot da bi bili popolnoma atomizirani delci v nekem neznanem vesolju, galaksiji. Po njihovem, oziroma želji ali enostavno načinu dojemanja, se želi preko nešteto nedorečenih poskusov, da se ugotovi do kod se lahko igramo s svojo bitnostjo in samobitnostjo, celo fizičnim obstojem. Čeprav jim nihče ni dal privolitev, da to počenejo v našem imenu.  Jaz in vsi v moji neposredni bližini  v  to niso privolili.  Verjamem, da tudi vi ne. Prav gotovo niste privolili, da v vašem imenu da na državnih proslavah, ki jo organizira vlada, ki bi rada bila vlada vseh nas nastopajo tisti, ki samo Slovenijo  kot takšno niso želeli, pravzaprav nikoli jim ni bila  intimna opcija. Proti plačilu pa celo zmorejo zapeti »Moja dežela«. Tako se ne časti Slovenija, tako se rogaš iz nje, sočasno pa iz vseh nas, ki jo ljubimo in jo nosimo v srcu.

Danes na Vrhniki(foto: sds)

Zato toliko bolj veseli, da je vse drugače če odmakneš misli in pogled vstran  in pogledaš drugod po Sloveniji. Vsepovsod je pripadnost, srčnost, pristnost, veselje.

Ne glede na vso trenutno politično nezrelost in  čezmerno eksperimentiranje, imamo svojo državo, jo ne damo. Smo gospodarji na svoji zemlji. Na to velja nazdraviti, zvoniti z vsemi zvonovi, se veseliti in praznovati, se Bogu zahvaliti za vse prejete milosti in za to, da smo lahko  pred več kot tremi desetletji z malo žrtvami in prelite krvi dosegli, kar so naši predniki sanjali.  Bog je akter ko nastaja domovina.

Danes na Polževem pri Grosuplju.  (foto: B. Frontini)

Ali kot pravi Ivan Cankar: »Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso: ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva: v en kratek utrip srca je stisnjeno vse – Mati, Domovina, Bog.«

Zato je treba svojo državo, svojih prednikov in bodočih generacij, goreče  ljubiti in skrbno negovati ter ponosen in zravnan ostati. In obstati. Še za dolga stoletja in tisočletja.

Bog živi Slovenijo!

Vane T. Costa