Slovenija, dol z Orbanom!

Slovenska demokratična »trobila« ne izpustijo prilike, da ne bi blatili predsednika vlade sosednje države in žalili njegovih volilcev. Seveda jih grabi strah, da bi takšno usodo kot Madžarska, dosegla  slovenska levica. Strah je odveč. Slovenci niso Madžari. Ti znajo misliti z lastno glavo.

Ker že nekaj let nisem bil na Madžarskem, se moram zanesti na poročila javnih medijev. Ti Orbanu očitajo obračunavanje s Sorosem, univerzami, mediji, pravno državo, civilno družbo in poglabljanje socialnih razlik. Če natančno pogledate gornje naštevanje, boste takoj doumeli, da slovenski mediji pravzaprav ne pišejo in govorijo o Madžarski, ampak o Sloveniji. Kot, da bi se bali, da bodo ljudje na opisovanju sosednje države odkrili, kaj se pravzaprav dogaja v Sloveniji

Ker nisem pristaš liberalizma, Orbana ne bom zagovarjal. Ga tudi ni treba, saj ima za seboj Madžare in mene prav nič ne potrebuje.

Gotovo mi glede  njegove univerze v Budimpešti ni vseeno, saj so tam oblikovali nekaj mojih vrhunskih kolegov. Lahko je slepa kura našla zrno, toda ta univerza je tudi Slovencem prinesla kar nekaj dobrega. Sicer pa imam do Sorosa negativni odnos. Spominjam se nekega mednarodnega sestanka pred leti v Pragi, financirali so nas nemški socialdemokrati, kjer smo na njihovo veliko presnečenje vsi »vzhodnjaki« ugotavljali, da je največji podpornik neototalitarizma v nekdanjih komuističnih državah. V Sloveniji je bil izjemno prisoten v Mirovnem inštitutu, nekdanjem Marksističnem centru CK ZKS. Bolj kot to pa me moti njegovo borzno delovanje in generiranje svetovne revščine.

O svobodi šolstva Slovenija ne more nikomur pridigati. Pred kratkim nas je prav Madžar rešil, da niso protiustavno uničili dveh katoliških osnovnih šol. Vemo, da hočejo stare sile uničiti privatne univerze. Gotovo na njih niso normalne razmere, saj ne morejo biti. So pa edino upanje v večjo demokratizacijo univerz in izboljšanje kvalitete, ker so konkurenca državnim. Tudi za to jih hočejo oblastno odpraviti. Upravljanje države preko univerz je za nekdanjo komunistično oblast zelo pomembno. Ko cela Slovenija ječi zaradi, bančne luknje, poglabljanja socialnih razlik, ko je vrsta zdravstevnih uslug za navadne državljane nedosegljiva, nam njen veliki pisec avtoriziranih biografij odpira problem denacifikacije Slovenije. Ob tem, da ni prav nič prispeval k razčiščevanju očetov medvojnih in povojnih pobojev, ki so pri nas, če izvzamemo prisilne mobilizacije, povzročili več smrti, kot vsi nacisti na Slovenskem.  

Glede pluralizacije medijev bi lahko več povedal urednik našega glasila. Na tem področju je Slovenija slabša kot Putinova Rusija. Da ne govorim o Hrvaški in Srbiji. Prav stanje pluralnosti medijev je v Sloveniji najbolj alarmantno. Nekateri njihovi bogovi si lahko vse privoščijo. Oni, ki me je predleti izganjal v Argentino, na Dolenjskem je moj rod neprekinjeno prisoten od 1538. leta in nikoli nisem bil, niti ne bom potoval preko oceana, se je norčeval iz Janševe zahteve po denarni odškodnini zaradi zapora. Naj zmnoži višino odškodnine, ki so jo dobile nekatere novinarke zaradi nepotrebnih njegovih tvitov s številom dni v zaporu in vsem ostalim, kar je moral prestati prvak opozicije, pa bo izračunal, da je Janša smešno poceni. Kaj je tvit proti zaporu? Oni, ki zagovarjajo strice iz ozadja, si lahko vse privoščijo. Ostali smo na isti ravni, kot pismeni kritiki Putina v Rusiji. Lahko smo jim hvaležni, da nas ne mečejo skozi okna.

Pravna država – celo združena lista socialnih demokratov, nekdanjih komunistov, je ugotovila, da je sodstvo, ki ga je od partijskega plenuma 1953 sitematično ustvarjala in je nadomestilo nekdanje tožilce in udbo, treba spremeniti. Neenakost pred zakonom je na ravni let po II. svetovni vojni. Predno proti nesrečnikom začenjajo procese, se pozanimajo, čigav je: »naš« ali njihov.  S tem mu je usoda že določena. Če ni naš, marš k Bavčarju na Dob. Tam je predvsem zato, ker ni hotel odigrati vloge, ki so mu jo določili! Vsa čast izjemam.

Slovenija nima več demokratične civilne družbe. Najbolj tragičen primer je Zveza veteranov vojne za Slovenijo, ki ji bodo z razglašanjem  TO, ki je bila jugoslovanska inštitucija, za prednico naše osamosvojitve, vzeli bistvo. Kot, da bi slavili staroavstrijsko armado, ker je v njej služil »tovariš Tito«, ali ker je iz nje izšel general Rudolf Maister. Kaj smo morali osamosvojitelji dočakati? Žalili so nas  že od prvega dne. Spominjamo se poslanca, ki nam je očital martinčkanje, mnogi vemo za onega, ki nam je grozil s srbskimi letali, tanki in pehoto. Lahko samo čakamo kdaj bodo rehabilitirali nekdanjega polkovnika in poslanca skupščine SRS ter kasnejšega generala JLA v Bosni in ga razglasili za najbolj zaslužnega za slovensko osamosvojitev! Civilna družba…. Kašen vik in krik nastane, če ne zmaga slovenski demokraciji in osamosvojitvi nasproten kandidat. Smo praktično brez demokratične civilne družbe, vso, na čelu z društvom pisateljev obvladujejo občudovalci in častilci totalitarizma.

Socialne razlike v Sloveniji postajajo njena poosamosvojitvena legitimacija. Zato zmagujejo na volitvah novi obrazi. Ljudje so že tako obupani nad razkorakom med pričakovanji v tistih čudovitih tednih osamosvajanja in realnostjo, da so pripravljeni sprejeti vsakega. Tudi osal v človeški podobi. Samo, da ni star, da niso razočarani nad njim. Skrajno neumno, toda kogar piči kača, se boji celo zvite vrvi.

Orban očitno nekaterim v Sloveniji drži pred obrazom ogledalo. Nekateri slovenski »demokrati« so v njem domnevno, na podlagi medijskih poročil, ugledali sebe, ne pa Orbana. Tega niti ne vidijo, niti ne dojemajo, le žalijo, ker drugega tako in tako ne znajo!

Dr. Stane Granda