potopisSlovenijaTurizem

S fotoaparatom in strumnim korakom po Sloveniji – Bistriški vintgar

Nadaljujemo s serijo potopisnih opisov krajev z naslovom S fotoaparatom in strumnim korakom po Sloveniji – ki jih bo vsako sredo za vas pripravil gospod Boris Jurak.

(intervju z njim najdete na https://vfokusu.com/intervju-boris-jurak-nemirni-sportni-duh-ki-potuje-in-raziskuje/) Veselimo se odkrivanja »(manj) znanih in čudovitih slovenskih krajev«.

Bistriški vintgar nad Slovensko Bistrico je slikovita dolina potoka Bistrica, polna naravnih posebnosti in ostankov človekovega bivanja in dela.

Slika 1: Bistriški vintgar – motiv

Nekaj metrov nad parkiriščem nas pozdravi oznaka Bistriški vintgar.

Sledimo dobro označeni poti in uživamo v neokrnjeni naravi.

V Bistriškem vintgarju ne pričakujte le nekaj metrov široke soteske, obdane s strmimi stenami. Pravzaprav gre “le” za slikovito dolino, ki jo je ustvaril potok Bistrica. Njen tok je ne nekaterih delih zelo razigran, ponekod pa precej miren.

Naravno okolje je čudovito, na poti pa si lahko ogledamo kar nekaj znamenitosti: rimski kamnolom, slap Bistriški Šum, ruševine številnih mlinov, najdebelejšo jelko v tem delu Evrope (ki pa se je žal podrla in počasi propada).

Slika 2: Bistriški vintgar – motiv

Pot je enostavna, le del poti ob slapu Šum je izpostavljen in zahteva precej previdnosti.
Široka pot se takoj vzpne nad potok, ki se preliva med skalami, a se kmalu znova spusti do njega in po ozki brvi zavije na drugo stran struge. Bistriški vintgar tudi ob delavnikih ne sameva.

V pol ure prispemo do rimskega kamnoloma, kjer so lomili marmor za rimske nekropole na Štajerskem. Na tem kraju so Rimljani kopali marmor ter ga vozili do današnjega Ptuja in Celja. Čeprav so udarci njihovega orodja že davno zamrli, kraj še vedno močno diši po zgodovini.

Slika 3: Rimski kamnolom

Četrt ure pozneje prispemo do razpotja nad slapom Bistriški šum. Steza se prek strmega pobočja hitro spusti do razpenjene vode, ki drsi prek skal in izginja v globini.
Na razpotju za slapom nas planinski kažipot usmeri v desno. Pot se potegne čez potok, ki nas bo poslej ves čas spremljal na levi. Ozka steza, h kateri se občasno stegujejo skale in korenine, se tesno privija k strmemu pobočju. Hoja je zaradi kratkih vzponov in spustov kar naporna, križ v spomin na ponesrečenega planinca pa nas opozarja, da moramo misliti tudi na previdnost.

Slika 4: Bistriški vintgar – motiv

Pozneje gremo mimo dveh manjših slapov, prečkamo širšo gozdno pot in se spustimo do nekdanjega mlina.

V vintgarju je bilo nekoč menda kar osemnajst mlinov in žag, od katerih so do danes večinoma ostale le ruševine.

Slika 5: Bistriški vintgar – motiv

Pobočja nad potokom se nekoliko znižajo in razmaknejo. Pokrajina postane manj divja, šum vode izgubi ostrino, pot se položi in znova razširi. Ob nasprotnem bregu se razgrne travnik, mi pa kmalu prispemo do Maroltove jelke, ki je veljala za največjo v tem delu Evrope. Visoka je bila skoraj 44 metrov, v obsegu je merila šest metrov. Lani se je zaradi starosti in požara podrla, vendar trohneče deblo še vedno priča o njeni nekdanji veličini. Če obenj prislonimo pohodniške palice, mu segajo komaj malce prek polovice.
Po skoraj poltretji uri hoje prispemo na zgornji konec vintgarja ob zaselku Močnik v bližini Šmartna na Pohorju.

Slika 6: Bistriški vintgar – motiv

Miru se bomo znova naužili med vračanjem skozi Bistriški vintgar, ki je v popoldanski svetlobi še bolj čaroben kot sredi dopoldneva.

Izhodišče: Zgornja Bistrica

Dolžina poti: 6 km

Trajanje: 3 – 4 ure

Parkiranje: pri Tenis centru Vintgar

V prvem delu je zapisana osnovna pot skoz Bistriški vintgar, kjer ves čas do zaselka Močnik hodimo ob potoku Bistrica!

Če želim videti še druge znamenitosti v bližini Bistriškega vintgarja pa dodajam naslednjo varianto!

Slika 7: Bistriški vintgar – motiv

Od Maroltove jelke se povzpnemo po gozdni poti (nekakšen kanal, držimo se srednje poti) do travnikov pod kmetijo Marolt. Ob zgornjem robu gozda se sprehodimo (ne mečkamo trave!) do kmetije, kjer pridemo na cesto. Na asfaltu gremo levo in kmalu pridemo do zanimive cerkve Sv. Urha, ki stoji sredi gozda. Romarska cerkev Sv Urha je bila prvič omenjena leta 1498. V tem času pa naj bi nastal tudi leseni kip sv. Urha, zavetnika vinogradnikov, ribičev, tkalcev, proti hudim boleznim in vročici. Kip danes sicer stoji v župnijski cerkvi sv. Petra in  Pavla na Velikem Tinju.

Slika 8: Bistriški vintgar – motiv pozimi

Za cerkvijo se usmerimo levo na gozdno pot, ki nas kmalu zopet pripelje na cesto, tam pa nas smerokaz napoti desno na makadamsko cesto. Križišče pri naslednjih hišah je lepo označeno (gremo desno), bolj pozorni pa bodimo pri naslednjem razpotju (za lepo počitniško hišo), kjer moramo zaviti ostro levo. Spustimo se do hišice ob Ančnikovem gradišču. Tu je bila v času pozne antike zgrajena utrjena naselbina, obdana z močnim obzidjem.

Povzpnemo se na vrh vzpetine, kjer so vidni ostanki obzidja. Od tu se lahko v sotesko Bistrice vrnemo na dva načina:
–  Ob cesti pred hišico je oznaka za Vintgar, ki nas usmeri v gozd. Pot je orientacijsko nezahtevna in nas pripelje v sotesko nekoliko nad slapom Šum.
–  Orientacijsko zahtevnejša, neoznačena pot: Iz vrha vzpetine se spustimo po uhojeni poti proti jugu. Vseskozi hodimo ob robu gozda in prečimo proti desni (ne se takoj iz vrha spustiti v gozd! Tam je teren izjemno strm in poti zmanjka!). Držimo se roba gozda in dobro uhojene poti, ki nas kasneje privede celo na kolovoz.

Ko končno zakorakamo v gozd, hodimo po nekakšnem “hrbtu”, pot postane manj očitna in strma, a kmalu zopet pridemo na boljšo in položnejšo pot.

Slika 9: Bistriški vintgar – motiv pozimi

Tu na križišču poti izberemo pot, ki se spušča proti levi in kaj kmalu dosežemo sotesko Bistrice v bližini rimskega kamnoloma. Od tu imamo še 20 minut do izhodišča.

Vabljeni da obiščete Bistriški vintgar in spoznate še kaj novega in zanimivega ter skrivnostnega.

Avtor teksta in fotografij: Boris Jurak

Potopis o kraju Oplotnica lahko preberete na https://vfokusu.com/s-fotoaparatom-in-strumnim-korakom-po-sloveniji-kraj-oplotnica/

Avtor: mib

Mogoče vam bo všeč

Več v:potopis