Rdeči sovjetski prekucnik Vilmoš Tkalec se je pred 100 leti zavzemal za HE na Muri, danes reformirani komunisti hudo proti

Müra — elektricsni poszvejt.

Csüje sze, da sze mocs Müre za krátki
csasz nám na veliki haszek oberné;
nájmre Szobota i nyé okroglina dobi
elektricsni poszvejt, k šteromi de elek«
tricsno mocs Müra delala.

Ta zapis je izšel 30. marca 1919, v NOVINAH, političnem, družbenem in pismenem listu za ogrske Slovence (Prekmurje), njegov lastnik in urednik pa je bil takrat rdeči prekucnik Vilmoš Tkalec,ki je v Prekmurje “uvozil” madžarsko sovjetsko revolucijo.Nekaj dni je bil celo na čelu samooklicane Prekmurske republike, a je kmalu stianil rep med noge in z nakradenim denarjem pobegnil v Avstrijo. Vrnimo se k prej zapisanemu. Tkalec vrlim ogrskim Slovencem sporoča, da bi lahko od reka Mura nudila velike koristi v energetskem smislu. Če bi na njej zgradili hidrocentralo, bi lahko Murska Sobota in celotno Prekmurje (okroglina) dobilo elektriko. 

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-TWKARQFV/588e3fee-1b13-45f7-86a3-61b19a666b4b/PDF

Sto let po rdečem prekucniku pa njegovi ideološki potomci v podobi reformiranih komunistov Židanove SD preko XY civilnodružbenih gibanj in organizacij, ki so več ali manj vse prisesane na proračunske seske, bijejo pravo sveto vojno proti Dravskim elektrarnam Maribor, ki jim je pred leti država podelila koncesijo za energetsko izrabo reke Mure. 

“Zgodba se vleče že silno dolgo, tako rekoč trideset let. Bolj konkretno pa od l. 2005, ko je država z uredbo Dravskim elektrarnam (DEM) dovolila gradnjo niza osmih pretočnih elektrarn. Že na poti do prve se je zataknilo, saj sta protestirali tako stroka kot lokalna skupnost. Začel se je birokratski in medijski boj, kjer je nekatere argumente težko vzeti resno, tako na eni kot na drugi strani.

DEM se recimo sklicuje na uredbo EU, kjer bi moralo biti 25 % električne energije države iz obnovljivih virov (kar bi HE pomagala doseči) – že res, a DEM to uredbo, ki je mišljena izrazito ekološko, uporablja za utemeljitev grobega posega v okolje,” je v današnjem komentarju na www.domovina.je zapisal Jernej Kurinčič. 

Vedno znova ugovarjajo gradnji elektrarne zaščitniki okolja in naštevajo posledice za lokalno favno in floro. Pri tem ne moremo mimo občutka, da človeka (torej tudi sebe?) doživljajo kot škodljivca v okolju, tako rekoč strup – in bi včasih pričakoval, da bo sledil poziv k skupinskemu samomoru vsega človeštva. Da rešimo naravo tega hudega bremena. Ali vsaj migracija vseh ljudi na Mars.

Pri drugih ugovorih je slutiti, da imajo pred očmi predvsem romantiko Mure: Kocbekove in Kreslinove melanholične viže … Ki jih neko betonsko korito namesto sedanje skrivnostnosti toka pač ne bi več  porajalo. Ampak takšen argument pač  ne more zdržati. Kot poudarjajo pri DEM, mora interes lokalne skupnosti pač prevladati nad inspiracijo med oblaki hodečih posameznikov.”

Tako Jernej Kurinič, ki povsem argumentirano od oblasti, strokovne javnosti in seveda čustveno kontaminirane civilne družbe pričakuje izplen v obliki pametnega kompromisa.

Med skrajnostma romantizirane ekologije in brezkompromisne izrabe okollja je trena najti trezno odločitev, kjer bo omogočeno preživetje vsem, najprej pa tamkajšnjim domačinom, ki jih vse skupaj pač najbolj zadeva.

Če posamezniki in društva protestirajo pred parlamentom in razgreto pišejo, pa se zdi, da so vodstva občin, na katerih ozemlju naj bi bila HE, ves čas previdno tiho. Morda je obljubljena kuverta le predebela? In če torej podvomimo o lokalni oblasti, lahko toliko bolj razumemo domačine, da apelirajo na državno. In da tej državni oblasti ne zaupajo preveč. Če bi si zaupali, bi namreč verjeli, da bomo skozi proces pogajanj prišli do rezultata in projekta, ki bo sprejemljiv za vse in vsem v korist.

Dejstvo je, da je v tej vojni čustev med stroko in naravovarstveniki, med katerimi mnogi pri svojem protestu sledijo le osebnim komericialnim ciljem, umazano vlogo odigrala politika na državni ravni. Zdaj že nekdanji minister za okolje Leben se je proslavil s populistično izjavo, da “dokler bom jaz minister, HE na Muri ne bo!” Kaj vse je počenjal nekdanji kmetijski minister, ki je moral tudi sto in stokrat slišati proteste kmetov, da ob enormnih količinah vode, ki vsak dan steče skozi Pomurje, pomursko kmetijstvo skoraj vsako leto trpi sušo. 

Sedanji soboški župan, vidni član Židanovih reformiranih komunistov, je tik pred prvim županskim mandatom javno izjavil, da bi bila izgradnja HE na Muri “narodno izdajstvo.” Seveda je rabil tudi glasove ljudi, ki so se že takrat zavzemali za nedotakljivo Muro in s tem za razvojni zaostanek pokrajine. Ob tem pa ni pokazal niti najmanjšega sramu, ko so mu po takšni izjavi DEM nakazale kar nekaj 1000 evrov za sponzoriranje pijanskih Soboških dnevov!

Povsem korektna je ugotovitev, da bi z izgradnjo HE na Muri, treh in ne osem, na katere se vas čas klicujejo “Murini varuhi,” prinesla korist za kmetijstvo, povečala bi se protipoplavna varnost, HE bi sledile nove investicije, pokrajina bi dobila nova delovna mesta, odprle bi se številne gospodarske koristi, tudi turizem bi dobil nov zagon, uredil bi se tudi namakalni sistem, ki bi izboljšal tako kmetijstvo kot tudi kvaliteto življenja družin, ki od tega živijo. Pa tudi samooskrbo z hrano na državni ravni bi se lahko povečala.

Sicer pa, Evropska unija je leta 2017 iz obnovljivih virov zagotovila  17,5 odstotka svojih potreb po električni energije, 11 od 28 članic EU pa je že doseglo cilj 20 odstotkov ali več. Slovenska vlada je šele zdaj sprejela uredbo o dvigu OVE v strukturi proizvodnje električne energije. Kako bodo OVE zaveze Evropski uniji uresničene, pa je drugo vprašanje, saj lahko vsaka civilna iniciativa ali društvo ljubiteljev komarjev v porečju reke Mure preprosto ustavijo sleherne razvojne projekte na področju OVE, le pet minut časam morajo imeti!!

Boris Cipot

Vir: Jernej Kurinič, www.domovina.je