Pust in pustni običaji običaji ter obvezni krofi
PUSTNI ČAS JE PONOVNU TU! Saj veste kaj to pomeni? Slastni krofi! No, ne samo to. Pust je pomemben tudi, ker pustne maske obnorijo mesta in vasi ter odganjajo zimo!
Ponekod v Sloveniji so pustni običaji stari že več sto let in se prenašajo iz roda v rod! Med bolj prepoznavnimi so zagotovo kurenti, ki so uvrščeni na seznam UNESCOVE nesnovne dediščine človeštva.
Poznamo pa tudi druge pustne like kot so cerkljanski laufarji in škoromati. Posebna pa je tudi cerkniška povorka.
Pust je norčavi premakljivec, odvisen od lune in velike noči. Pust sega vse do predkrščanske dobe, ko je bil to naravni poganski običaj, ki ga niti krščanstvo ni moglo pregnati. Prilastili so si ga Rimljani in ti so si v pomladnem času ustvarili kar nekaj praznikov, ko so se lahko našemili. Čeravno se je Cerkev upirala temu običaju, se je pust le nadaljeval in v 10. stoletju se je odpor Cerkve umiril, le, da je bila dodana še Pepelnica, kot dan pokore in pričetka štiridesetdnevnega posta. Pust ali »mesopust« pomeni postiti se od mesa, saj sledi post. Tudi beseda »carneleva« ( carne – meso, leva – opustiti) ima isti pomen…torej pusti meso. Iz besede “carneleva” je potem nastala beseda karneval, ki označuje praznovanje pusta. Le dva dneva sta prava pustna dneva, pustna nedelja in pustni torek. S pustom preganjamo zimo, lakoto ter zle demone in privlačimo energije rodnosti in plodnosti…seveda ne lačni in ne žejni. Včasih je bil namen pusta pospraviti stare zaloge hrane, ki bi se lahko med postom pokvarile in se tako pripravili na štiridesetdnevni post in seveda na pomlad. Ljudje so bili te dni okoli pusta siti in napiti…tudi danes ni nič drugače, le, da te meje ni več. Pust je danes dan za norčije, veseljačenje, dobro hrano in nepogrešljive pustne krofe in flancate.
Običaji v Sloveniji
Slovenske skupnosti so ohranile kar nekaj običajev, ki izražajo prvobitno silo…silo prebujajoče se plodorodnosti. Prvi zapisi o pustu pri nas segajo v 17. stoletje, takrat so bili našemljeni v glavnem le otroci. Včasih so na pustni dan obrezovali drevje, zavarovali so kokoši pred lisico. Najbolj znani in kultni so bili orači na Štajerskem, orali so zemljo z lesenim plugom…tudi v snegu in to za izdaten pridelek repe. Nočno oranje pa naj bi pričaralo dež. V Prekmurju pravijo pustu fašenik ali fanjšček. Obstaja stara prekmurska pravljica o nastanku pusta: “Pust naj bi bil prekrasen mladenič, ki je obnorel vse ženske in zaradi tega ni bil nikoli varen. Ni maral razuzdanega življenja, skrival se je pred njimi, vendar zaman. Da so ga lažje našle, so se zamaskirale. Pust se je zato zatekel v puščavo, tam se je postil in prosil boga naj mu iznakazi obraz, da bo končno imel mir pred ženskami. Bog ga je uslišal…zrastli so mu rogovi na glavi. Ko so ga ženske zagledale takega, so ga le pustile na miru, vendar pa so določile en dan v letu, ko bodo uganjale norčije v spomin na včasih prekrasnega mladeniča.” In ta da je torek. Na dan pusta so v Prekmurju poskrbeli za živino, vsi so pazili, da so na ta dan vstali z desno nogo…tako je bil dan srečen in vesel. Vstajali so zgodaj, ciganke so hodile od hiše do hiše, pobirale so krofe in jajca. Vsa ta opravila pa morajo biti končana do polnoči, nato nastopi pepelnica in velikonočni post. V leto 1960 sega naša najznamenitejša maska – Kurent. Neugnani preganjalec zime in razbrzdani veseljak, oblečen v ovčji kožuh, prepasanem z verigo na kateri visijo kravji zvonci, ki jih je dobil od dekleta, neumorno poskakuje…odganja zle demone, zimo in smrt.
Pustni dan ni navaden dan, ampak dan norčij, zabav in maskiranja. Šemljenje je eden najstarejših ljudskih običajev. Ljudje (prvotno so se maskirali le moški) so se šemili, da bi pregnali zimo in prebudili naravo. Obisk maškar po hišah prinaša srečo in dobro letino. V povezavi s pustom je znanih veliko zanimivih pregovorov:
Če na pustni torek sneži, je treba plesti košare, to namreč pomeni, da bo tisto leto dosti češenj.
Če na pustni torek ne pridejo v hišo maškare, ali jim zaprejo vrata, jih bo doletela neizogibna nesreča.
Če na pustni dan najprej pride v hišo ženska, bo pri hiši veliko kokoši.
Če maškare visoko skačejo, bo lan visok, če divje plešejo, bo repa debela!
Ljudje so tudi verjeli, da se na pustni torek ne sme nikoli položiti na mizo točno toliko žlic, kot je ljudi okoli mize. Na ta dan se tudi ne sme jesti juhe, drugače se boste poleti veliko potili. Kislo zelje, ki se ga použije ta dan, pomaga proti vetrovom.
Včasih so ljudje verjeli še:
Če vržete kost od mesa, kuhanega na pustni torek, v lužo, vas bodo celo leto zasledovale žabe, celo k mizi in v posteljo.
Če na ta dan pečete kruh s kvasilom, vam bodo krti napravili veliko škodo na polju.
Če komu za pusta podarite kruh, le-ta za tisto leto odnese tudi plevel z njiv.
Kdor se na pustni večer pri luči hitro obrne in ne vidi svoje sence, ta v tistem letu zagotovo umre.
Kdor za pusta nese hrano v drugo hišo, s tem odnese tudi ves plevel s svojih njiv na sosedove.
Če se na pustni torek, preden vzide sonce, vrže trske preko strehe, bo tisto leto pri hiši veliko ptičjih gnezd.
Za čas pusta namočimo v vodo enoletno lesko (’šisling’) in potem z njo škropimo brstiče vse do cvetne nedelje – želja, ki si jo ob tem zamislimo, se gotovo uresniči.
Pustnemu torku sledi pepelnična sreda, ko pusta pokopljejo in je največji post v letu. Zato velja zanimiva vraža: Kdor na pepelnično sredo je meso, se mu po bradi spustijo kraste, ki jih težko odpravi. Kdorkoli vidi takšnega krastavega človeka, naj mu reče: ”Ti pa si na pepelnično sredo jedel meso!” To bo gotovo pomagalo, da se bo nesrečnik znebil neprijetne nadloge. In še nekaj velja za pepelnično sredo – če vržemo na pepelnično sredo smeti na sosedov kup gnoja, se obenem ves plevel preseli na sosedove njive.
Ne pozabite na pustne krofe, ki so najbolj slastni prav na pustni torek.