Pri regionalizaciji Slovenije bi moral biti ključen element škofij, ki so anticipacija pokrajin

Stoletnica združitve Prekmurcev z matičnim narodom je za nami. Milan Kučan je ta zgodovinski dogodek sebi v prid opravil z odliko. Mimogrede je za “svojo” proslavo v Beltincih porabil 130 tisoč evrov proračunskega denarja, skupaj z razvpitim ljubljanskim županom Zoranom Jankovičem nekj dni pozneje v prestolnici še svečano odkril Prekmurski trg, stroške tega projekta je seveda prevzela MOL. Stoletnica je za nami, živela stoletnica, naš pogled pa že usmerjamo k projektu, ki bo še bolj utrdil “oblast” globoke države v Sloveniji.

Regionalizacija je tista, kjer globoka država ne sme in ne more stati ob strani. Osnutek zakona o pokrajinah je že v javnosti in že predmet ostrih razprav tako med politiki na lokalni in državni ravni, krešejo pa se tudi sstrokovna mnenja.

Milan Kučan ima pri regionalizaciji svojega aduta v rokavu, ki se odziva na ime dr. Aleksander Jevšek, je župan Židnove rdeče Murske Sobote in je prvi mož združenja slovenskih občin. In prav preko tega združenja bo skušala Kučanova globoka država “risati” zemljevide bodočih slovenskih pokrajin. 

Že na predvečer 100-letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom nam je komisija pod vodstvom dr. Boštjana Brezovnika postregla s predvidenimi zemljevidi pokrajin. Do sedaj enotna statistična Pomurska regija bi izgubila občine Ljutomer, Razkrižje, Veržej in Križevci pri Ljutomeru, te bi se pridružile k Ptujski pokrajini.

Podobno, kot je Johnson Slaviču v Parizu pred 100 leti utemeljil, zakaj mora Porabje ostati pod Madžarsko oblastjo (vzrok bi naj bil ekonomski), tako sedaj Brezovnikova komisija utemeljuje risanje novih mej pokrajin. Pa je res to pravi vzrok?

Gerrymander je beseda, ki označuje pristransko risanje mej z namenom, da dobi ena poliična opcija večino na pristransko določenem območju. In točno to počne komisija. Ne oziraje se na historična dejstva, da so pred 100 leti predvsem katoliški duhovniki z Dolinskega in Prlekije v Parizu priborili priključitev Slovenske okrogline matici (razen Porabja), komisija ZOPET, zaradi političnih igiric levice, deli Slovence na levem in desnem bregu Mure.
Meja na Muri predvidoma ne bo državna, bo pa pokrajinska. Kar pa lahko v Evropi pokrajin dolgoročno pomeni tudi navidezno državno mejo (ločen režim davkov, lokalnih odlokov o urejanju reke Mure…). Prleki in Marki bodo tako po 100 letih zapet ločeni. Zakaj?

Osnutek zakona o regijah naj bi ta mesec predstavili predsednikom, sredi oktobra naj bi v okviru državnega sveta potekal na to temo strokovni posvet, 24. oktobra bi sledil še posvet pri predsedniku republike, kamor bi povabili tudi predstavnike vseh političnih strank. Na tem posvetu nameravajo predlagatelji preveriti, ali obstaja zadostna politična volja, da se postopek nadaljuje.

Sledi javna razprava, v januarju oziroma februarju 2020 pa bi nato začeli zbirati podpise podpore k predlogoma obeh zakonov, ki bi jih vložili po poti ljudske iniciative s podpisi pet tisoč volivk in volivcev.

Komisija predvideno mejo na Muri utemeljuje tako, kot nekoč Johnson, ki ni hotel Porabja priključiti SHS. Pozablja pa historično dejstvo povezanosti med ljudmi z obeh strani reke Mure. Tako kot pred 100 leti bo moral bodoči cvet prekmurske inteligence (ta se množično vpisuje v gimnazijo v Ljutomeru) zopet žuliti klopi pri “tujcih”. Gimnazija v Murski Soboti namreč, med predvsem politično levim (FDV-jevsko)  izobraženstvom, slovi kot “šlosarska”. Vsak, ki na levem političnem polu da kaj nase, stremi k vpisu svojega otroka v Gimnazijo v Ljutomeru.

Po predlogu komisije bi predsednike pokrajin izvolili z večino glasov. Zadnje EU volitve so pokazale, da lahko Kučanov kandidat dr. Aleksander Jevšek (pravzaprav katerikoli kandidat trenutne koalicije) gladko izgubi proti skupnemu kandidatu z Dolinskega in desnega brega Mure. Kučan tako preko svojega zaupnika dr. Aleksandra Jevška nič ne prepušča naključju.

Pokrajina, oblikovana po predlogu komisije, je voda na mlin težnjam močnejše povezanosti občin v pokrajini s pretežno madžarsko govorečim prebivastvom z matico. Vse to ima v političnem poigravanju Kučana in levice svoj dogoročni politični cilj – preživetje levih strank v novi pokrajini vsaj nekaj mandatov.

Vse sicer ne bo šlo tako gladko, kar priča tudi razprava, ki so jo opravili v Državnem svetu. Državni svetniki sicer podpirajo proces oblikovanja pokrajin, zato pa so štajerski politiki glasni nasprotniki predlaganega koncepta 11. pokrajin, saj bi s tem Štajersko razbil na 3 oziroma pet pokrajin.”Razkosanje neke tradicionalne pokrajine je seveda popolna neumnost,” naj bi dejal nekdanji mariborski župan Alojz Križman. Podobnega mnenja je večina štajerskih poslancev in županov.

Zato ni odveč pripomba pripravljacem zakona, da morda v oblikovanje regij vključijo element škofij, ki so anticipacija pokrajin. Vedno se je težilo, da so svetne in cerkvene meje bolj ali manj identične. Cerkev je naredila svojo pokrajinsko razdelitev in prebivalstvo se je na to že navadilo. To idejo na na Državnem svetu izrekel tudi državni svetnik Marko Zidanšek. Slovenija bi bila razdeljena na osnovi škofijskih mej na 6 oziroma osem pokrajin. Tudi Pomurje bi ostalo v okviru meja današnje statistične regije.