Prenevaren, da bi ga pustili živeti

Prijazno nedeljsko popoldne  7. Junija 1992. Na trg pred cerkvijo v Jurovskem Dolu se zgrinjajo radovedni domačini. Tako kot v nešteto drugih slovenskih krajev, je mednje prišel Ivan Kramberger, dobri človek iz Negove.  

Bilo je volilno leto in opogumljen z uspehom na predsedniških volitvah 1990, ko je  zanj  glasovalo kar 18,5 odstotka volivcev, se je odločil, da v svet politike vstopi s svojo politično stranko. Da bo v parlamentu  branil interes malega človeka, kakršen je bil on sam, je napovedoval. Bil je še čas, ko se uradna predvolilna kampanja še ni začela. Vendar Ivek ne bi bil Ivek, če s svojim Bugatijem ne bi krožil po Sloveniji, se srečeval z ljudmi, obsojal komuniste in napovedoval, da bo z njegovo vlado, kajti v zmago je bil prepričan, poslej vse drugače.

Umorjen, ker bi lahko postal prvi predsednik vlade, izvoljene v samostojni Sloveniji?

Tudi v Jurovskem Dolu je to nedeljsko popoldne zvedavim očem in ušesom govoril, kako bo v Sloveniji, ko pride na oblast. Bil je brez svoje opice Ančke, ki so jo neznanci zverinsko ubili, ko je napovedal vstop v politični boj.  S svojimi 18,5 odstotki dobljenih glasov na predsedniških volitvah, je nekomu postal nevaren v boju za oblast. Ančkino smrt in še nekaj incidentov, ki so se mu zgodili, ni dojel kot preteče opozorilo. Vseeno je bil le preprost  in iskren človek, nevešč iger umazane poltike, ko so za uspeh dovoljena vsa sredstva, od diskreditacije do likvidacije nasprotnika, če je potrebno tudi fizične. V nekem trenutku je njegove besede preglasil pok iz puške. Množica je onemela. Strel v srce je pokosil Ivana, zgrudil se je in vsega je bilo konec. V hipu je vsa Slovenija zvedela, da je puškina krogla končala življenje ljudskega tribuna.

Policija je že dve uri po umoru prijela domnevnega storilca, domačina kmeta Petra Rotarja, ki je hitro priznal, da je storilec, četudi so mu v krvi namerili skoraj sedem promilov alkohola. Svoje dejanje je priznal tudi na sodišču, ki je z neverjetno hitrostjo opravilo svoje delo, ga obsodilo sprva na devet let zapora, nato pa mu kazen podaljšalo še za nadaljnja štiri, a jih je zaradi dobrega vedenja odsedel le devet. Vmes je Rotar dejanje zanikal, a mu nihče ni prisluhnil pri zahtevi za obnovo procesa. Vse preveč je bilo neznank okoli umora Ivana Krambergerja, ki so so same po sebi napeljevale k sklepu, da ni bil žrtev pijanske krogle, temveč mafijsko organizirane likvidacije. Je bilo delo policistov in kriminalistov, ki so preiskovali umor, površno, ali pa je bilo tožilstvo tisto, ki je poskrbelo, da se je neznano kam izgubila kopica zbranih sledi s kraja zločina.

Rotar je bil obtožen, da naj bi z okna domače hiše s svojo lovsko puško v srce zadel Krambergerja. Ga ni morda zadela krogla specialne vojaške puške iz sosednje hiše, kjer so med preiskavo našli še nekaj vojaških nabojev. Da je bil atentator prav v tej hiši, je pričal odtis podplata po vsej verjetnosti vojaškega obuvala. Ta dokaz se je izgubil med Jurovskim Domom in policijsko postajo v Lenartu, enako kot kozarci, ki so bili najdeni v tej hiši. Kje je obdukcijsko poročilo, zakaj je obdukcijo opravil patolog iz Ljubljane ali sta bili vstopna in izstopna rana povsem enaki, kar znova pritrjuje premisleku, da se je to junijsko nedeljo 1992 v Jurovskem Dolu zgodil  skrbno pripravljen atentat. Zakaj konec koncev sodišče kot pričo ni poklicalo Franca Kanglerja, ki je takrat v vlogi kriminalista sodeloval pri preiskavi umora? Zato še danes, skoraj tri desetletja po umoru, ne potihnejo govorice, da je z Ivanom Krambergerjem opravila Udba. To so njene metode delovanja, saj je kot politična policija varovala komunistično oblast. Poznavalci so prepričani, da je nekje dokumentacija, ki bi postregla z informacijami o tem, kdo so bili pravi akterji zločina in kdo naročnik.

Lani 9. januarja je v starosti 68 let umrl Peter Rotar, za slovensko prvavosodje “uradni” morilec Ivana Krambergerja. Na sodišču je krivdo je najprej priznal, pozneje pa jo zavrnil, češ, da je to storil pod vplivom neke substance v pijači in pod prisilo. Zaradi tega političnega umora je bil pravnomočno obsojen na 12 let zapora, po vrnitvi na prostost pa ni dajal izjav o dogodku. Je pa zanimivo, da ga je ob prihodu iz zapora čakala nova hiša, urejena kmetija, menda naj bi v zameno za priznanje krivde dobil denar. Pravo resnico je Rotar odnesel s seboj v smrt.

Ivan Kramberger in Peter Rotar, domnevni morilec

Ivan Kramberger je pokopan na domačem pokopališču na Negovi. Dvomim, da bo razen svečk in cvetja, ki mu ga bodo položili najbližji in domačini, na njegov grob položen kakšen cvet predsednika republike Boruta Pahorja. Dvomim tudi, da bo kdaj posthumno dobil priznanje  častnega znaka za svobodo Republike Slovenije, čeprav je bil že večkrat predlagan. Bil je prenevaren, da bi ga pustili živeti, zato bojazen, da bi  priznanje med Slovenci obudilo duh malega človeka, ki ga sedanja oblast tako ponižuje in zasmehuje. Vendar Ivek, resnica bo slej ko prej prišla na dan. Počivaj v miru!

Boris Cipot