Poslabšana varnostna slika v Celju in okolici

V zadnjih slabih treh tednih se dogaja nekaj je bilo do sedaj bolj znano ali videno iz akcijskih filmov ali v nekih drugih, bolj oddaljenih sredinah. Sedaj je to pri nas skoraj doma, pred hišnim pragom. Na celjskem se to za enkrat manifestira z ropi bencinskih črpalk, posebej tistih z daljšim delovnim časom, tudi pošte niso izjema. Pa še to ni več meritorno, kar se časa dogajanja tiče. Kaj se pravzaprav dogaja?

Površen pregled lokacij, kjer se je to zgodilo od avgusta do sedaj ,ponuja  analitiku z niti ne  pretirano poglobljeno analizo, da se to dogaja na lokacijah z ohlapnim varovanjem. Tukaj je predvsem mišljen  videonadzor in ter poslovne enote,  ki so odprte dalj časa ali pa odmaknjene s cikličnim dnevnim obiskom strank in uporabnikom taistih enot in lokacije,  kjer je gotovina na dosegu roke. Tu gre predvsem za odmaknjene pošte, ki jih v določenih primerih ne obiščejo stranke po nekaj ur, ki so idealna »meka« za nepridiprave ali organizirane tolpe.

Skoraj nenavadno je, da stopiš do najbližje pošte v neki XY soseski v Celju( ali kje drugje), te  že sreča zvedav pogled najetega “security- man” iz nekega od družb, ki se s tem ukvarjajo. Četudi v danem primeru je to potrebno, ni pa normalno,  da se spremeni v stalnico, kar se slabe varnostne slike tiče.

Je to odraz nečesa širšega v smislu pojava, ki je posledica slabega vodenja določene državne politike, ki rezultira v poslabšanje varnostnega stanja pri nas. Vsekakor skrb zbujajoče, pa ne samo zaradi tam stoječega najetega varnostnega delavca, ampak kot indikator nečesa bolj zastrašujočega.

V tem ozračju, ki je »obogateno« z »plodno razpravo« o Marakeški deklaraciji in benevolentosti predstavnikov naše države do migrantskih trendov, ki jih celo hočejo podpreti z tem globalnim dokumentom, je sila nevarno spregledati varnostni moment. Tudi na mikro ravni, v vsakdanjem življenju naših državljanov. Jaz, kot vsak spodoben občan in državljan, sem  lahko resno zaskrbljen za sebe in za sodržavljane. Kot država in državljani,  ki živimo v demokraciji in demokratični družbi smo  dolžni skrbeti za svoje počutje in varnost ter posledično temu pritiskati na izvoljene predstavnike ljudstva, da za to skrbijo in v primeru ogroženosti poskrbijo. Dokler še to na učinkovit način lahko preprečijo.

Ali je to  morda  prešlo Rubikon in  je že situacija ali stanje iz katerega ni povratka?

Vane K. Tegov