Poljče: Priprave na osamosvojitev se niso zgodile ne prezgodaj in ne prepozno, zgodile so se pravočasno!

Na slovesnosti v  organizaciji  Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, so letos zbrane nagovorili predsednik VSO Aleš Hojs, župan občine Radovljica Ciril Globočnik in član Mladinske sekcije VSO Triglav Andrej Hoivik. Da je to pomemben in prelomen dogodek priča tudi nabito polna dvorana NATO centra odličnosti.

Devetega in desetega novembra leta 1990 so se v Poljčah zbrali delegati (poslanci) tedanje vladne koalicije DEMOS, ministri in strokovni sodelavci. Sprejeli so zgodovinsko odločitev o razpisu referenduma za samostojno Slovenijo. Srečanje v Poljčah je bil prelomni trenutek slovenske zgodovine, saj se je z odločitvijo, da gremo Slovenci na referendum, začela uresničevati prva točka majniške deklaracije iz leta 1989. Ravno ta tajnost, enotnost in kompaktnost delovanja je bila odločilna za zanesljivo izpeljavo referenduma o samostojnosti, ki je na koncu koncev pomenil tudi izpolnitev   prve točke prej omenjene deklaracije, ki  je jasno izražala voljo, »da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.«

To da se je kasneje izkazalo da so nekateri po počeli s figo v žepu, vedoč da v trenutku enotnosti ne smejo izstopati, se je video v kasnejših procesih ko so nekateri pokazali drugačen politični in siceršnji obraz. Celo niso pokazali svoje intimno čutenje v luči domoljubja ampak koristoljubja. Hvala bogu, a začeto se ni moglo in ni smelo ustaviti. Sicer se prenekatero početje  in dejanje po osamosvojitvenem času upočasnilo in razvodenelo.  

Tudi zato držijo besede Aleša Hojsa ko pravi, » da ne drži da je bila politika bila enotna samo nekateri iz politike, je bil za to narod, kar se je izkazalo za odločilno pri  odločitvi za samostojnost« Volja po samostojni državi slovenskega naroda je bila potrjena na plebiscitu 23. decembra 1990. Za samostojno Slovenijo se je opredelilo kar 88,5 odstotkov vseh volilnih udeležencev. Na volišča pa je odšlo 93,2 odstotka državljanov ali 1.289.369 volivcev. Slovenci smo kot narod takrat izkazali veliko enotnost, medtem ko slovenska politika tega ni bila zmožna. Nekaterim Slovenija ni bila, in še vedno ni intimna opcija. Toda takrat je zmagala volja in želja slovenskega naroda. To je bil čas iskanja osebne in nacionalne svobode, poudarjene domoljubnosti, čas upanja in vere v boljše življenje Slovenk in Slovencev. Tega upanja ne smemo izgubiti danes, kakor tudi ne v prihodnje.

 

Slavnostni govornik je bil predsednik SLS Marjan Podobnik,  član prve demokratično izvoljene Skupščine RS 1990-1992,  ki je bil mnenja, »da bo treba še naprej delati za to, da bo Slovenija postala takšna država, kot smo si jo želeli in pričakovali ob osamosvojitvi ter enotnost iz časa odločitve za samostojnost bomo morda zelo kmalu znova potrebovali. Danes smo še pred enim izzivom, in  sicer  Slovenije kot evropske, krščanske in Slovenije da bo ostala slovenska. To govorimo iz zornega kota  migracij, nezakonitih, načrtovanih z namenom spremeniti Evropo kot tako in jo celo podrediti, uničiti. Naša trenutna oblast, politika, zakonodaja  ne daje, ne zagotavlja nikakršnega jamstva za realno zaščito pred nasilnim vdorom ilegalnih protizakonito  naseljenih migrantov. Žal. Zato smo in bodimo pripravljeni,da še enkrat, dvakrat, trikrat stopiti v bran Sloveniji in jo ohraniti za naše zanamce«. Zato so tudi pomembni dohodki in slavnostne  prireditve  kot  je današnja.

Andrej Hoivik, član Mladinske sekcije VSO Triglav , je s poudarkom nagovoril mlade, ki se vse bolj množično pridružujejo ideji negovanja spomina na dogodke iz časa osamosvajanja Slovenije in krepijo ljubezen do domovine, sam pa bi si želel, da bi bilo tega še več.

Pot, ki jo je po besedah Toneta Pavčka: »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca«, potrebno še prehoditi.

Tu kaj je potenciral,  da to  pot morajo prehoditi  mladi ter dodal:  »Mnogo nas je, ki smo bili rojeni že v samostojni slovenski državi in zato imamo srečo, da nismo izkusili temnih plati režima, ki nam je vladal v naši polpretekli zgodovini«. Pričakuje, da se bo kmalu prebudila nova generacija mladih, ki ji bo postalo »vse jasno«. Jasno, da je na nas mladih, da ohranimo svoj narod, kulturo in vzpostavimo takšno državo, ki bo temeljila na vrednotah, ki so prevevale Poljče novembra 1990.

Za kulturni  program z domoljubnim nabojem pa sta poskrbela   baritonist Primož Krt in Edvard Došler, kar  je bilo več kot očitno tudi s tem da se je kompletna dvorana pridružila temu globoko doživetemu petju  domoljubih in ponarodelih pesmi.

Vane K. Tegov