Podpredsednik DZ Jože Tanko v svečanem nagovoru levičarskim oblastnikom natočil kozarec resnice

Pred dnevom samostojnosti in enotnosti je na včerajšnji slavnostni seji Državnega zbora zbrane nagovoril podpredsednik DZ Jože Tanko in poudaril, da je bilo eno temeljnih izhodišč slovenske osamosvojitve upor proti kršenju človekovih pravic. In prav ti postulati pravne države, po katerih bi morali biti vsi enaki pred zakonom, so zatajili je dejal Tanko. Tanko je zbrane, med katerimi je bil tako rekoč ves državni vrh na čelu s predsednikom Borutom Pahorjem, predsednikom vlade Marjanom Šarcem, predsednikom DZ in DS Dejanom Židanom in Alojzem Kovšco, spomnil na ključne dogodke v procesu osamosvjajanja.

Tanko je izredno kritično o dogajanjih v zadnjem desetletju, ko so z izjemo leta 2012 na oblasti levičarske vlade.  “Levičarske vlade so v tem obdobju sprejele več enostranskih političnih odločitev, ki so močno škodile državi.” Takšne so bile po besedah Tanka tudi odločitve za arbitražo, za tožbo Hrvaške, za podpis Marakeškega sporazuma in za “omogočanje prostega prehoda množice oboroženih ilegalnih migrantov na slovenska in evropska tla“. Kot največje breme države pa je Tanko navedel nedelovanje preiskovalno-sodnega sistema. Kot je dejal, ni čudno, da je zaupanje v sodstvo, torej v pravico in pravičnost, tako nizko. Temelj uspešne države je pravično sodstvo, je še poudaril Tanko.

Zato ne preseneča, da mu ob koncu nagovora predsednik vlade Marjan Šarec z vidno kislim obrazom ni namenil aplavza!

Nagovor Jožeta Tanka objavljamo v celoti, ker ga velja prebrati:

Dragi Slovenke in Slovenci, sodržavljanke in sodržavljani,

Slovenci zunaj meja Slovenije,

spoštovani predsednik republike,

spoštovani poslanke in poslanci, nekdanji poslanke in poslanci,

visoki gostje!

Danes se spominjamo enega najpomembnejših dni v slovenski zgodovini. Tega dne pred 29-imi leti je bil izpeljan plebiscit, na katerem smo se prebivalci Slovenije odločali o svoji nadaljnji poti. O tem, ali bomo še ostali v Jugoslaviji, ki ni delovala kot pravno urejena država, saj so se v njej hudo kršile človekove in nacionalne pravice ter pravice republik in avtonomnih pokrajin, ali pa bomo šli svojo pot, ki bo temeljila na svobodi in demokraciji.

Na plebiscitu je “za” samostojno in neodvisno državo Slovenijo glasovalo 88,5 % vseh volivcev oziroma 95 % tistih, ki so se glasovanja udeležili.

Dr. Jože Pučnik, politični zapornik v Titovi Jugoslaviji, disident in politični emigrant, ki se je ob koncu 80. let prejšnjega stoletja vrnil v propadajočo Jugoslavijo, in postal predsednik SDZS (Socialdemokratske zveze Slovenije) ter nesporni vodja Demosa in gonilna sila osamosvajanja Slovenije, je ob razglasitvi začasnih rezultatov plebiscita zanosno izjavil: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.«. Njegova napoved se je hitro, v samo pol leta tudi uresničila.

Uradni rezultati plebiscita so bili razglašeni v tem prostoru tri dni kasneje, 26. decembra 1990, pri čemer je predsednik takratne skupščine dr. France Bučar med drugim dejal: »Slovenski narod se je s prepričljivo večino, skoraj soglasno izrekel za samostojno državo. To je dejanje njegove volje, za katero ni nikomur odgovoren, razen samemu sebi.«

Z rezultatom plebiscita je bil dan ukaz tedanji politiki, katere jedro je predstavljal Demos, da udejanji stoletne najintimnejše želje slovenskega življa po samostojni državi.

V naše možnosti, da oblikujemo samostojno državo, je sprva verjel le malokdo, a ideje odločnih posameznikov so v 80-ih in začetku 90-ih let hitro pridobivale podporo. K temu so pripomogla tudi dogajanja na evropskem komunističnem vzhodu, kjer je finančni zlom lomil in zlomil tudi politične okove. Padec berlinskega zidu je sprožil procese političnega in nacionalnega osvobajanja. Ta val je oblil tudi Slovenijo.

Mednarodna skupnost sicer ni bila naklonjena razpadu Jugoslavije in tudi tedanji režimski politiki so na vse mogoče načine ovirali vzpostavitev samostojne države, a zaradi vztrajnosti in nepopustljivosti Demosovih politikov se je zgodilo prav to. Če bi še tedaj zamudili priložnost, Slovenije kot države ne bi bilo.

Ob tem je treba povedati, da so idejo samostojne Slovenije izjemno močno podprli tudi Rimskokatoliška cerkev, Slovenci v zamejstvu in Slovenci, razseljeni po Evropi in ostalih celinah, pri čemer so zastavili ves svoj vpliv v državah, v katerih so živeli. To je poenostavilo poti do mednarodnega priznanja države, pa tudi njihova finančna pomoč ni bila zanemarljiva. Vsem smo dolžni veliko in trajno zahvalo.

V vseh fazah osamosvajanja Slovenije so se postavljale ovire, ki bi, če ne bi bilo med ljudmi toliko osamosvojitvene zavesti in naboja, lahko popolnoma obrnile tok zgodovine in na tem ozemlju bi najbrž doživljali podobno brutalnost jugoslovanskega režima, kot smo jo že enkrat – po koncu druge svetovne vojne – in kot se je to ob razpadanju Jugoslavije dogajalo v nekaterih drugih republikah. Tisti režim je v praksi pokazal, kaj je dejansko pomenil socializem s človeškim obrazom. Svet je bil šokiran. Lahko si zamislite, kaj bi se v primeru poraza zgodilo z osamosvojitelji.

Ena takih ovir, ki bi lahko precej zapletla razmere še pred razpisom prvih svobodnih volitev v Sloveniji, bi lahko postal za 1. 12. 1989 načrtovani miting resnice, s katerim so režimsko podprti aktivisti iz južnih republik hoteli v Sloveniji aktivirati tiste, ki so nasprotovali samostojnosti Slovenije. Zaradi stavke sindikata strojnega osebja slovenskih železnic, s katero so blokirali prihode vlakov z juga preko slovenske meje, je miting klavrno propadel. Mobilizacija tistih, ki niso hoteli samostojne Slovenije, ni uspela.

Le nekaj dni po propadu mitinga, 4. 12. 1989 je bila ustanovljena koalicija Demos, v katero so se sprva povezale tri stranke – SDZS (Socialdemokratska zveza Slovenije), SDZ (Slovenska demokratična zveza) in KD (Krščanski demokrati), nekoliko kasneje so se mu pridružile še druge stranke. Predsednik Demosa je postal dr. Jože Pučnik, cilj Demosa pa je bil nedvoumen – osamosvojitev Slovenije.

Konec leta 1989, 30. 12., je bil objavljen razpis prvih večstrankarskih demokratičnih volitev. Na volitvah aprila 1990 pa je Slovenija dobila novo politično podobo. Zmagale so stranke koalicije Demos, ki pa so se zaradi tripartitno sestavljene skupščine soočale z blokadami in z velikimi težavami pri realizaciji projekta samostojne Slovenije.

Le deset dni po konstituiranju prve demokratične skupščine je bil izdan ukaz o razorožitvi Teritorialne obrambe, predsednik predsedstva je bil nekaj dni neodziven, velik del orožja TO je bil predan jugo armadi. Bistveno sta oslabili vojaška in pogajalska moč nove oblasti, ki sta bili potrebni za zavarovanje procesa osamosvajanja. A pomladniki niso popuščali in niso obupali, Pučnikove besede – »zdaj gre za Slovenijo« so vzeli zares in poiskali alternative.

Novembra 1990, leto po padcu berlinskega zidu, so se v Poljčah na dvodnevnem posvetu zbrali tedanji delegati in ministri vladne koalicije DEMOS, na katerem je bila sprejeta odločitev, da se vseljudski referendum izvede 23. decembra 1990. Odločitev je javnosti sporočil dr. Jože Pučnik, ki je bil tudi pobudnik tega posveta.

Demos je 6. decembra 1990, še pred glasovanjem o Zakonu o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, s predstavniki vseh političnih strank in poslanskih skupin sklenil Sporazum o skupnem sodelovanju na plebiscitu. Skupščina Republike Slovenije je v nadaljevanju na skupni seji vseh treh zborov zakon sprejela z veliko večino in brez glasu proti. Demos je iskal široko podporo za plebiscit in bil zanjo pripravljen plačati visoko politično ceno. V navedenem sporazumu je zapisano, da si zaslug za pozitiven izid plebiscita ne sme pripisati nobena stranka. Demos se je s tem vnaprej odpovedal dejanskim in nespornim zaslugam za osamosvojitev Slovenije.

Ljudsko glasovanje z zgodovinsko udeležbo in zgodovinsko enotnostjo naroda ni dopuščalo nobenega dvoma in poraženi politiki nobene interpretacije glede plebiscita. A slednja kljub temu ni mirovala. Vedno je našla kaj, kar je oviralo proces osamosvajanja.

7. 2. 1991 je bila objavljena Deklaracija za mir, ki je bila naperjena proti oboroževanju razorožene Slovenije in proti lastni vojski. Podpisali so jo nekateri člani skupščine, podpisali so jo tudi vsi člani predsedstva države, razen Ivana Omana. Dr. Jože Pučnik je to deklaracijo označil za veleizdajo. Upravičeno. Ivan Oman pa je bil tudi edini član predsedstva, ki je podprl ustanavljanje slovenske vojske, ki je bila, kakor se je pokazalo le nekoliko kasneje, ključni dejavnik obrambe samostojnosti Slovenije in vojaške zmage nad jugo vojsko.

Demos je bil odprt do drugače mislečih, ni izvajal lustracije in revanšizma. So pa bili tega deležni politiki Demosa, čeprav so to tedaj morda spregledali. Poražena proti osamosvojitvena politika, ki je imela močno oporo v večinskem delu predsedstva republike, v kadrovsko skoraj nedotaknjeni državni administraciji na vseh ravneh, v obveščevalnih službah, organih pravosodja, medijih, deloma pa tudi v novonastalih strankah, je uspevala s sistematičnim onemogočanjem in izločanjem pomladnih politikov, ki so postajali žrtve revolucionarnega načela, da »Kdor ni z nami, je proti nam, je sovražnik. Za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva.«.

Sprožene intrige so ob naivnosti, politični neizkušenosti in peti koloni v Demosu pripeljale do razpustitve Demosa. Demosove stranke in njihovi vplivni posamezniki so postajali lahke tarče, ki so jih z aferami izrivali ali celo odstranili iz političnega prostora. Naj spomnim samo na nekatere – na Depalo vas, na ukradeno službeno vozilo podpredsednika vlade, na oglejsko izjavo, na umor predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, na afero orožje, ki se je v tem tisočletju nadgradila še z afero Patria, itd. Ustavljanje desnice je postalo projekt. S tem so se spreminjale tudi prioritete in načini političnega delovanja. Prave vrednote, ki jih gojijo in spodbujajo razvite in konkurenčne družbe in jih je zagovarjal tudi Demos, so postale breme in ovira, domovinsko pravico pa so začeli dobivati privilegiji, izkrivljanja dejstev, zavajajoče interpretacije, prikrivanje kriminala, itd. Zelo dobro se je poskrbelo za nasprotnike osamosvojitve, celo za tiste, ki so kot oficirji aktivno sodelovali v agresiji na Slovenijo. Ti so dobili boljši status kot vojni veterani in boljše pokojnine od velike množice naših upokojencev.

Spoštovani!

V zadnjih desetih letih, po letu 2008, je Slovenija začela stagnirati. V tem obdobju so večino časa prevladovale stranke s t.i. novimi in politično neobremenjenimi obrazi, torej politiki in stranke brez politične kilometrine, brez občutka, kako se upravlja z državo in brez mednarodnih povezav, torej stranke za en mandat. Iz vzorne članice, tako so nas pred letom 2008 upravičeno označevale članice EU in so nam zaradi tega kot prvi novi članici dodelili tudi vodenje EU, smo postali obrobna članica skupnosti, ki je v slabih odnosih z vsemi sosedi. Zapravili pa smo ves politični in gospodarski kapital. Prehitevajo nas članice iz vzhoda, ki so bile po standardu še leta 2008 daleč za nami. In samo tri levičarske vlade z novimi obrazi so bile dovolj za tak zdrs.

Po letu 2008 je bila odpravljena tudi Demosova praksa, da se aktualna izvršna politika dogovori ali vsaj dogovarja glede temeljnih političnih zadev z opozicijo. Ko so v tem obdobju prevladovale levičarske stranke, so izključevale sodelovanje z opozicijo, v kratkem času enega leta, ko je vlado vodila SDS, pa so sodelovanje zavračale. Levičarske vlade so v tem obdobju sprejele več enostranskih političnih odločitev, ki so po nepotrebnem močno delile slovensko javnost in močno škodile državi.

Taka je bila odločitev za arbitražo, taka je tudi odločitev za tožbo Hrvaške, za podpis Marakeškega sporazuma, taka je odločitev za nezavarovanje južne meje in omogočanje prostega prehoda množice oboroženih ilegalnih migrantov na slovenska in evropska tla. Ilegalci so huda varnostna grožnja za Slovenijo in Evropo. Priča smo hudim ekscesom ilegalcev. Se kdaj vprašate, kako lahko ljudje, ki bežijo iz svojih dežel zaradi vojn in nasilja, na evropskih tleh zablestijo prav z brutalnimi nasilnimi dejanji.

Oblast naših človekovih pravic in pridobitev evropske civilizacije ne varuje. Namesto za ustvarjanje in razvoj se čedalje več sredstev namenja za nastanitve ter socialne in druge pravice ilegalcev. Marsikateri od teh ima na naših tleh boljši standard kot naši državljani, ki ustvarjajo ali so ustvarjali za naše skupno dobro. Ilegalci ne trpijo zaradi čakalnih dob v zdravstvu in nimajo nobenih nastanitvenih težav v domovih.

Največje breme te države pa je delovanje preiskovalno sodnega sistema. Čeprav sta za pregon najtežjega kriminala ustanovljena specializirana oddelka tako v okviru policije (NPU) kakor tudi tožilstva (SDT), nikakor ne stečejo preiskovalni in posledično sodni postopki, ki so povezani z realnimi hudimi kaznivimi dejanji: z bančno luknjo, s pranjem ilegalnega denarja in financiranjem terorizma, z izginjanjem državne srebrnine oziroma s poceni prodajami državnih firm raznim strateškim anonimnim skladom s skoraj nič premoženja, s preplačili in korupcijo v zdravstvu, s preplačanimi investicijami, z drugimi utajami in poneverbami. Kljub obilici dokumentov in celo dokazov se primeri leta ne premaknejo z mrtve točke. Preiskovalci in sodstvo se globoke države nikakor nočejo lotiti. Sicer pa kadri, ki to uničujoče načrtno ropanje države izvajajo, rotirajo po vseh pomembnih funkcijah doma in v tujini.

Po drugi strani pa se v preiskovalnih in sodnih mlinih znajdejo osebe, za katere ni nobenih resnih oziroma zadostnih dokazov. Sodi se jim na osnovi indicev ali anonimnih ovadb, pri pisanju preiskovalnih odredb se serijsko pojavljajo ista imena ali jim sodijo isti senati. A ko se zavrtijo vse sodne instance, je obtožena oseba oproščena ali proces zastara. Imamo pa tudi primere, ko proti izbranim osebam nobeni dokazi niso dovolj trdni ali niso pridobljeni na pravi način in jih sodišče izloča. V prvem primeru gre za osebe, ki ne pripadajo pravi politični opciji, v drugem primeru pa za čvrste člene sedanjega političnega režima. Ustavljanje desnice se nadaljuje. Ni čudno, da je zaupanje v sodstvo, torej v pravico in pravičnost tako nizko. A temelj uspešne države je pravično sodstvo. Če tega ni, ni uspešne države, uspešne so lahko samo klike.

Tudi nedavna blokada zaslišanj nekaterih tožilcev in sodnikov na parlamentarni preiskovalni komisiji, ki se je zgodila ob nedvomni podpori vlade, poslancev koalicije in celotne tožilske in sodne oblasti z ustavnim sodiščem vred, kaže na resnost problema. To, da se ena veja oblasti sama izvzame iz preiskave, pritrjuje upravičenosti dvomov v neodvisno in pravično sodstvo. Sistem zavor in ravnovesij je s tem porušen. Sporočilo je jasno, sodstvo je nedotakljivo in dela, kar hoče. Resen zunanji nadzor je ukinjen. Da vladavine prava v Sloveniji ni, je dejstvo, da jo zahtevamo od drugih, zunanjih institucij, je smešno.

Tudi vlada s svojimi odločitvami ne prispeva k vladavini prava. Načrtno neizvajanje odločb ustavnega sodišča, s katerimi bi se popravile krivice, ali načrtno sprejemanje zakonov, pri katerih vsi pristojni opozarjajo, da gre za kršitev ustave, pri čemer vladni predstavniki ustavno spornost celo javno priznajo, vladne blokade nadzora nad obveščevalnimi službami, sklicevanje Sveta za nacionalno varnost (SNAV) brez predstavnika največje opozicijske stranke, kažejo na napuh, aroganco in nekompetentnost. Pa tudi, da se pravna država sistematično ruši. Tako se ohranja temeljni postulat razdvajanja na naše, privilegirane, kasto in ostale, ki s(m)o potrebni samo za plačevanje davkov.

Spoštovani gospe in gospodje!

Eno temeljnih izhodišč naše osamosvojitve je bil prav upor proti kršenju človekovih pravic. Naša država je danes, vsaj z ustavo, ki ravno danes praznuje 28 let, utemeljena na spoštovanju človekovih pravic in tudi prek postulatov pravne države naj bi bilo v Sloveniji enako varstvo pred zakonom zagotovljeno vsakomur. Še zdaleč ni vse tako, kot bi moralo biti.

Dovolite, da nocojšnje misli sklenem s spominom na velikega Slovenca, narodnega preroditelja, učitelja, pesnika, prevajalca in duhovnika Valentina Vodnika. Od njegove smrti mineva 200 let. Bil je vsestransko aktiven, predvsem pa je bil zaveden Slovenec. V eni svojih najbolj prepoznavnih pesmi – Dramilo, je v prvem verzu zapisal: »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava.«. In res je, naša zemlja zdrava, a storimo vse, da bomo vanjo vedno znova posadili dobro seme, prave vrednote, da nam bo vsem, ki tu živimo, vedno znova rodila obilen sad.

Dragi rojakinje in rojaki,

draga domovina,

iskrene čestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti! Naj obenem vsem v teh prazničnih dneh in v novem letu zaželim vse dobro in v zaključku dodam še ponižno željo: naj se enotnost, ki smo jo v poklon slovenskemu narodu dodali v ime praznika v letu 2005, ponovno prebudi. Potrebujemo jo.

Hvala za vašo pozornost.