Po panamskih dokumentih se ponovno počutimo izigrane

Te dni sem prebral prispevek o tem, da novinarka toži župana zaradi povzročene duševne stiske. Le-ta naj bi v kamero povedal, da so njene nove prsi tako perfektne, da jih je pohvalila celo njegova žena. Kolikor sem lahko razumel iz prispevka, naj bi novinarka zaradi tega končala v bolnišnici in iz dveh specialističnih pregledov naj bi izhajalo, da hude bolečine v križu, zaradi katerih je jemala močne analgetike, niso posledice okvare organa, temveč gre za psihosomatske motnje, ki so posledica izrečenih besed župana.

Ko to preberem, se najprej potipam, če sem še živ, kajti glede na to, koliko neresnic oziroma laži so v zadnjih desetih letih o meni spisali novinarji, bi mi morali odpovedati že vsi organi. Deset let sistematičnega maltretiranja novinarjev, samo zato ker sem bil direktor Dursa, ker sem zanimiv, ker nisem član nobene opcije in nobenega lobija in ker jim vedno nazaj zabrusim, kar jim gre, je verjetno tudi na meni pustilo kakšne posledice, toda ne dam se. Tek mi rešuje fizični del življenja in pisanje v reviji Denar psihični del.

Ko sem v ponedeljek zagledal celostranski članek o meni v časopisu Delo in ko sem videl, kdo je avtorica članka, se mi je pred očmi najprej prikazala nogometna žoga. Ha, končno so dočakali svojih pet minut, da mi vrnejo moje kritike njihovega dela v Nogometni zvezi Slovenije, katero so pahnili v dolgove in minus.

Za mene je to bila predvsem pozitivna novica, saj so s tem priznali, da jih moje kritike jezijo, odprto pa se ne upajo spopasti z menoj, ker vedo, da imam prav. Zato raje udarijo s staro udbovsko metodo. Objava velike neresnice, diskreditacija in uničenje. Da bo uničenje uspešno, je bilo treba spisati velik, večji, največji možen članek v osrednjem slovenskem dnevniku. Po njihovem bi to moralo zadostovati. Žal ni. Ravno nasprotno, dali so mi nov zagon za pisanje člankov, za pisanje odgovorov in za dopisovanje na forumih. Nato pa se je peti dan osmešila še sama avtorica članka, ki je v naletu evforije priznala, da mojega imena niso našli v rajskih dokumentih. Zakaj ravno peti dan? Zato ker naj bi pet dni zadostovalo za uničenje vsake normalne osebe. Toda jaz nisem normalen. Res je, da moram priznati, da ni prijetno, ko slišiš, da si pet dni glavna tema pogovorov na vseh možnih lokacijah po Sloveniji, toda tako ali tako ne morem nič storiti. Vem, da imam vse prijavljeno in vse urejeno. Nekateri pa so mi namignili, da naj bi neresnico o meni objavili zato, da so se ljudje pogovarjali o meni in ne o pranju iranskega denarja ali o tristomilijonski kazni, ki grozi naši državi zaradi NLB.

Poleg tega je raziskovalni novinarki ponovno uspel velik met, ko je napovedala, da bodo objavili vseh 76 oseb, ki so bile najdene v rajskih dokumentih. Bralci smo vztrajno kupovali časopis Delo in z lupo iskali teh 76 imen. Žal nam ni uspelo, saj smo jih našli manj kot deset. Po panamskih dokumentih so ponovno čutimo izigrane. Ker pa nisem privoščljiv, srčno upam, da je vsaj raziskovalna novinarka imela kaj od tega.

Mag Ivan Simič

Izvirno tekst objavljen https://revijadenar.si/