Po odstopu Marjana Šarca, politični kanibalizem se nadaljuje!

Šteli so se dnevi ko bi lahko dočakali,  da bo začelo meso (beri odstop) in političnega mrtveca v obliki Vlade začelo odpadati in se neživljenjsko truplo sesulo in odpadlo od močno ohlajenega političnega trupla. Življenja samo na videz, mu je dajal ravnokar odstopljeni Premier, ki vlogo v lastno zastavljenem igrokazu-performansu  ni uspel odigrati do konca, kaj konca, do polovice ne, ob vedenju, da po  pričakovanjih stricev-inštalaterjev in tet-suflerk (prišepetovalk), da ga mora igrati kolikor se le da. Pa se ni dalo več. Tudi s posebnimi prijemi, ki jih je bila vešča njegova svetovalna okolica. In še enkrat tolikšna množična ekipa svetovalcev ne bi pomagala. Iz  političnega mrtveca živega in živečega bitja delati, kvečjemu zombija.

In kako smo doživeli »ta veseli ponedeljek« ali Šarec je odstopil?

»Lepši« začetek ponedeljka si nismo mogli zaželeti. Odgovoren in realni finančni minister Andrej Bertoncelj, že za fruštek, je naredil kar je moral. Odstopil je, ker ni želel, kot odgovoren prisluhniti tistim, ki se na finance in na gospodarjenje ne spoznajo. Izognil se je  pravljičnim in nerealnim obljubam posameznih ministrstev ali delov njih, da izpogajajo-izsilijo  bianco račun za fiks-ideje. Realno, modro, pričakovano. Šarčevo pa, nezrelo, prepozno, pobalinsko, z očitnim namenom, da škoduje in očrni svoje od trenutka odstopa koalicijske partnerje  trdne in »razvojno« bolj razkrojno naravnane koalicije. Brez da jih seznani, je v soju žarometov podal odstop najprej v mikrofone potem pa tudi s kasnejšo argumentacijo. Ploskal mu ni  nihče. Jezni in begajoči pogledi  ljudi iz koalicije ali blizu nje v slogu »ali smo si to zaslužili«, odkimajoči z glavo, da to pa res nismo pričakovali.  In se je začelo s slovenskim najljubšim nacionalnim športom, osiranjem, obiranjem, pljuvanjem. Število tekmovalcev neomejeno, disciplin tudi več. Začelo se je z negodovanjem »prvoligašev,« začudenjem zavrnjenih, neobveščenih,  iz »kornerja« in  stranske linije koalicijskih partnerjev, da je prišlo do odstopa. Sredi plesa, opotekajoče, samo se ne ve ali od slave ali nesposobnosti polne glave. Kako so imeli polno projektov, zastavljenih ciljev, pa se je kar z eno potezo končalo. Pa tako veliko je »obetal«!

Ocena uspešnosti pa je bila!?

Prvi je okarakteriziral delo koalicije sam. Da s trinajstimi poslanci in z tako številčno in raznovrstno  koalicijo se ni dalo več narediti. Dobro jutro! To bi mogel vedeti že julija 2018.

Edina iz kontinuitete, v katerem koli oziru, SD je presenečena  in skoraj ogorčena  nad načinom podajanja odstopa, ki »trdno« zastopa svoje volilno telo, pa si je na nek način prišla na jasno, da tam kjer sama nima pomembnejše vloge kot jo je imela pri Šarcu, se veseli nove priložnosti za dokazovanje pri svoji volivcih  in si želi  predčasne volitve. Dobro jutro, drugič. So vedeli s kom to počnejo in kdo jih je spodbudil h koaliranju z njim. Interes in preživetje na političnem parketu, pa zeloo, zeloo malo  volivci in njihove potrebe ali pričakovanja.  Ostali so  še bolj razočarani. »Mojškra« je celo tako zaprepadena in prestrašena za svoj odstop in verjeten umik v pozabo, glede na skoraj  politično pretečen rok uporabe, da ga je tako rekoč razglasila za neodgovornega  in nepopustljivega  ter kreatorja slabega vzdušja v Vladi in posledično temu tudi neuspešnosti.  Malo več pragmatičnega glasu je iz sebe spravil predsednik SMC, ki ima rad konje in ki ni kaj dosti dajal na tole kljuse v vlogi PV  Republike Slovenije ter da ni nujno, da bodo takoj predčasne volitve, v kolikor se bo dalo  dogovoriti tudi kaj projektnega kot vmesna faza delovanja tega parlametarnega  sklica. Ne gre spregledati model  vladanja, ki ga  je prinesel ta politični provincialni »pezde«, kolerik, po domače živčen kričač, iz Kamnika, točneje iz Šmarce obdan z suito ključavničarjev, hišnikov, bratov nekdanjih arestantov, bodygardov in ostalih iz nabora »uspešnih« poklicev,  ki jih je obvladoval. In se vselil v vladne palače.

V teh sedemnajstih mesecev mu je uspelo: odsloviti kolega poslanca zaradi sendviča, zgradil je zid okoli hiše, uredil službo znanki kar na SOVI, dovoljeval je, s pomočjo ministra  prost pretok ilegalnih migrantov in policijo spremenil v taxy službo ter zahteval humano ravnanje z njimi, ščitil koruptivne  ministre, zavrnil je nastop v EU parlamentu in pred 500 milijonskim TV avditorijem, češ, jaz to ne rabim, Slovenija tudi ne, in, da ne pozabimo  prizadevanje delovanje v smeri Jugovzhod, kjer so impozantni zaključki na področju posmeha s strani Hrvaške ter prilizovanje Srbiji z skupnimi vladnimi  sejami  ter predlogom za uvajanje srbščine v slovenske šole. Verjetno sem kaj spustil, pa naj mi ne zameri.

Zamerim pa njegovim volivcem, tudi v mojem Celju, ki so ga dočakali kot kašnega odrešitelja, on pa je ob odsotnosti kakšnih pomembnejših »fac« naročil, oziroma za vsak primer imel svojo kamero in svojega snemalca in pripravljen mikrofon. Teh »for« se ne poslužujejo  niti v Burkini Faso. Beda ga gleda.

Kaj pripadniki drugega ešalona?

Ostali pa se pripravljajo na  vmesno fazo, ki se ji reče politični kanibalizem. Kdo bo koga še noter potisnil ven spravil in tako naprej. V stanju niti na nebu niti na zemlji, se bo odvijale borbe, boji, posamezni,  ali ekipirani za plenjenje v obliki služb, delovnih mest in položajev k so vezane na katerokoli sistematizacijo in ni strogo vezana na prihod ali odhod ministra ali državnega sekretarja. Hiperprodukcija le teh samo povečuje predimenzioniranost državnega in ostalega aparata  in od uspešnosti »lova« na položaje se kupuje zvestoba posamezni politični stranki za v prihodnje. V naslednjih tednih  bodo vožnje  v smeri Ljubljane še bolj intenzivne in obiski bodo trajali dlje, odvisno od uspešnosti pogajanj in prepričljivosti vseh dovoljenih ali pa tudi ne, oblik lobiranja in prepričevanja. Pa tudi kakšne temne kotičke, separeje po znanih prestižnih lokacijah je treba pogledati in pokukati, zna se zgoditi, videti in doživeti marsikaj. Pa tudi ljubezni z stiske ali prav zaradi nje. Pa ne bodo vse posledice tega vmesnega stanja prijetne. Bojo tudi slabe zgodbe,  solz, rotenja, preklinjanja, groženj,  razpada zakonov, vse kar lahko prinese ta prekleta provincialnost, politično in siceršnja mentalna nedodelanost vseh ki se na kakršen koli način dotaknejo  slovenskega javnega življenja in politike.  Politične nesnage je dovolj na naši politični in javni sceni, nekaj kot balast prejšnjih časov, nekaj politične nesnage je na novo  pridelane. Katarza je potrebna.

Kako nas vidi bližnja in širša  politična okolica?

Del te okolice jemlje to kot marginalno novico. Del, ki je politično soroden z koalicijo ki je pravkar pogrnila na izpitu politične zrelosti pri nas,  pa da so že vedli da se dela na destabilizaciji dela »uspešne« vlade Marjana Šarca. Enim celo to odgovarja. Na primer Hrvaški portal dnevnik.hr navaja da posebej kot verjetno možnost prerazporejanja in nastanke  druge vlade    z obstoječim parlamentarnim sklicem  Do faktografskih obvestil od odstopu in morebitnih novih scenarijev iz prijateljskih  »bratskih« balkanskih  vlad in njih voditeljev, seveda v kolikor tudi sami niso v isti »kaši » kot njihovi slovenski kolegi. Najbolj indikativna je objava agencije Reuters,  ko ob obvestilu o odstopu Šarca  seveda »prilepi« sliko Andreja Plenkovića, hrvaškega PV. Toliko o prodornosti, pomembnosti in prepoznavnosti sedaj že  premierja v odstopu iz Republike  Slovenije.

Bolj očitno marginalizirani kar se učinkovitosti, prepoznavnosti in veljave Slovenije na zunanjepolitičnem parketu ni bili nikoli slabše. Primeren čas za zasuk na bolje je lahko prav zdaj. Le skupaj se morajo, pravi, pravšnji, odločni, sestaviti in sešteti in vajeti vzeti.

Kaj menite, bo šlo!?

Vane K. Tegov