Peter Podlunšek: Dragi sodržavljani/ke! Zbudite se, saj drugače nas bo zagrnila tema!

Že nekaj dni spremljal jokanje in stokanje za časi komunizma in objokavanje Tita. Kako nam je včasih bilo lepo, kako smo vse imeli, kako svobodni smo bili… Res? Ali pa se samo še ne želimo že enkrat soočiti z realnostjo v preteklosti in pogledati v prihodnost…

Baje smo imeli vse, hiše, avte, službe, ni nam bilo treba delati… Res? Ja, imeli smo avte, znamko ali dve, izbirali opremo, barvo? Malo morgen. Hiše? Ja, imeli! Zakaj že? Kak je bilo takrat lepo, ko si šel in vzel kredit pa ga v bistvu nisi nikoli vrnil, ker ga je inflacija požrla. Realnost? Malo morgen! Svobodo? Aha…na papirju.

Še danes se živo spomnim, ko mi je sosed, ki je bil takrat carinik na meji “slačil kožo”, ker sem si šel v Graz po rc model. Oooo, a si ti nor, kaj si to kupil….carina, davki…. Poslušam, da je treba delat danes. A res? Ja, denar ne raste na bankomatu. Problem države kjer državo vodijo sindikati in javni sektor zaposluje več ljudi kot jih dela v gospodarstvu. Nekaj je treba ustvariti, da potem lahko greš na bankomat.

In potem še na vse skupaj preberem intervju s politikom, ki je že leta in leta v vladi in sedaj modruje o tem kaj bi bilo potrebno postoriti, kaj ni ok etc. Mi jokamo za neko kvazi preteklostjo svet pa nas prehiteva po vseh štirih dimenzijah. In, da bo še huje, si mislimo, da smo The Best in da smo samozadostni. Eh, Evropa je pekel, je nebodigatreba. Mi seveda lahko sami pridelamo koruzo, nekaj regrata in vodo potegnemo z jezera in bomo živeli v izobilju in blagostanju.

Dragi sodržavljani/ke Zbudite se, saj drugače nas bo zagrnila tema!