Opomin ob 100 letnici, Prekmurje kot Kučanova rdeča pokrajina!?

Pred 100 leti (1919) proti koncu marca, ko se že potekala mirovna pogajanja, je Vilmoš Tkalec (bil je organist v Črenšovcih) dobil idejo, da je v Slovenski krajini (sedanje Prekmurje s Porabjem) potrebno, enako kot takrat v Madžarski (21. marec 1919), ustanoviti režim diktature proletariata in kmetov, torej sovjetsko (tanač) republiko. Do “vökričanja” (razglasitev Prekmurske republike) rdeče boljševistične republike je prišlo nekaj kasneje. Takrat, ko se je Tkalcu že zasvitalo, da bo režim pod vodstvom Bele Kuna propadel. Prav mu je prišla prav Kleklova ideja avtonomije, kateri je Slovensko ljudstvo v Slovenski krajini bilo naklonjeno. Konec julija 1919 je tako, po vojaškem porazu sovjetske oblasti na Madžarskem, s strani Romunije ideja sovjetske republike propadla, enako je že prej ugasnila rdeča Prekmurska republika.

Če nas zgodovina kaj uči je predvsem to, da se ljudje iz nje nismo nič naučili. Poučno je opazovati dogajanje v Prekmurju in Prlekiji po 100 letih. A srhljivo je vleči vzporednice med takratnimi in sedanjimi dogodki. Ti sledijo točno določenemu vzorcu. Ljudje namreč nismo tako nepredvidljivi, kot se zdi na prvi pogled.

Prekmurje je zaradi svoje majhnosti vedno dober poligon za eksperimentiranje (Židan: “Naša koalicijska pogodba je družbeni eksperiment”). Ob lanskoletni kar solidni zmagi novodobnih boljševikov (Levice) in ostarelih idejnih trockistov (koalicijska peterica) je Kučanov center za implementacijo marksističnih idej za eksperiment izbral ravno Prekmurje.

Poleg na novo očiščenega Leninovega emblema z zvezdo in brutalistične betonske ploščadi pred luteransko cerkvijo si je miselni ešalon kučanistov omislil, po svojem boljševističnem vzorniku Tkalcu, PRVO RDEČO REGIJO v Sloveniji. Tako za svoje dobro in lagodno preživetje.

Županska sestava v regiji (27 županov) po zadnjih lokalnih volitvah, kljub briljantni zmagi SDja v mestni občini Murska Sobota, za uresničitev nekaterih velikopoteznih načrtov Kučanovih izvajalcev ni ugodna. Desni breg reke Mure od Apač naprej je tako postal dokaj neprijeten in samosvoj sogovornik na “Svetu regije”. Enako je še z nekaterimi drugimi. V Lendavi je tako zmagal kandidat s podporo Orbana in Janše.

Retorika Židana in Jevška proti SDS-u je znana. Z SDS “ekstremisti” se po lastni definiciji Židan ne pogovarja (Židan: “Židan je pripravljen sodelovati z vsemi, razen z ‘radikalno desnico’ Janše in SDS”). Kučan reinkarnira 133. člen KZ SFRJ in gosti španske socialistične pučiste. Enako je  svoje prepričanje o SDS članih kot “ljudeh prepira, razdora in sejanja strahu” v svojem povolilnem pamfletu okarakteriziral Jevšek (Jevšek: “V Soboti je bil boj dveh politik”).

Po instalaciji Židana za prvaka SD je Kučan s svojim ešalonom mislecev vsakodnevno vpet v delo SD. Jevšek tako mora, pod krinko “sestankov ob pripravi na 100 letnico”, skoraj tedensko gostiti predsednika odbora Milana Kučana. Iz “delavnice” pri Jevšku, pod senco Lenina tako prihajajo ideje, ki jih SD s pomočjo svojega podmladka, generala Ladislava Lipiča, “kulturnic” tipa Lara Jankovič in Svetlana Makarovič in SD poslanke Fajonove, udejanjajo v našem in evropskem prostoru.

Ob slovenskem kulturnem prazniku je rdeča oblast v MUrski Soboti gostila Svetlano Makarovič.Ob 100 letnici prav pomenljivo, kajti omenjena oseba je pred leti izjavila:So stvari, ki jih je treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost!” Za sveto pismo pa izjavila, da gre “za sranje od sranja!” S tem, ko jo je Jevškova rdeča oblast povabila v Mursko Soboto, potrjuje njen odnos do katoliške cerkve in do katoliških razumnikov, ki so odločilno vplivali na razpoloženje prekmurskega človeka pred 100 leti. In osebi, ki je  “jebala pas mater”  Slovencem, Sobočanci žal niso obrnili hrbet! Tudi to je dokazu, kako se skuša iz dogajanj ob 100 letnici izriniti soboško škofijo in škofa dr. Petra Štumpfa.

Nekaj pa jih je tudi lokalnih. Ena takih je ideja, ki jo je “uradno” dal v eter župan občine Dobrovnik Marjan Kardinar. Po tej ideji naj bi Pomurje postalo prva pokrajina v Sloveniji. »Dobro bi bilo spraviti vse pod eno streho in to je pokrajina Pomurje.«, pravi. Kot že v navadi, če kaj reče nekdo blizu Kučana, je to urednikom režimskih medijev kot ukaz in vrstijo se udinjanja.

Več kot očitno je, da trenutni institucionalni okvir, ki ga predstavlja “Svet regije”, ne zadostuje murskosoboški rdeči gospodi za preglasitev morebitnih dvomljivcev pri potrditvi vseh s strani razvajene SD mladeži (Đurov, Perhavec,..) želenih projektov. Ne gre jim pri zrušitvi Pomurskih lekarn, NI jim uspelo kupiti regionalni radio… Ljutomerska županja NE pristane na enormno povišanje položnic za svoje občane. NI jim uspelo zrušiti neposlušnega murskosoboškega škofa preko Dejana Karbe (spomnimo, Dejan Karba je bil s strani in osebnim obiskom Židana promoviran za protikandidata pri zadnjih lokalnih volitvah, samo da bi Jevšek in Kučan dobila trdnejšo koalicjo Kučanu podložnih županov).

Skoraj leto dni je tega, kar so se na pročeljih zgradb v Murski Soboti pojavili ti grafiti. Še vedno so tu. Le kaj bi se zgodilo z njimi, če bi na njih pisalo “SVI PROTI KUČANU ali SVI PROTI ŽIDANU ali SVI PROTI JEVŠKU?! V trenutku bi jih morali komunalci odstraniti!!! 

Predlog za ustanovitev prve slovenske pokrajine je tako SDju, preko nove nedefinirane institucionalne oblike, predvsem poskus discipliniranja neposlušnih županov pri “skupnih” projektih. Vzorčni primer takega delovanje je CEROP, ta je samovoljno s pomočjo SDja namesto v reševanje nakopičene embalaže višek denarja mirno vložil v izgradnjo stanovanj v Murski Soboti in s tem omogočil plenjenje murskosoboški družinski SD (Goran Miloševič…) in njegovemu žlahtniku, direktorju CEROP-a Francu Cipotu. Posledično bomo dobili večje položnice.

Seveda Marjan Kardinar ni povedal, kdo bi delil denar v novi pokrajini, ker je to za njega itak samoumevno. Tako kot za Tkalca pred 100 leti.

V opomin:

Bela Kuhn je bil v Moskvi 1938 v t.i. velikem čiščenju obtožen protirevolucionarnega delovanja in usmrčen. Leta 1948 je Tito po svojem vzoru Stalinu v t.i. dachavskih procesih na enak način obsojal svoje sotovariše. Vilmoš Tkalec je pobegnil z večjo vsoto denarja, vsaj tako so leta 1919 poročale rdeče Novine.