Ime Valentina Vodnika zapisano z zlatimi črkami v anale jezikoslovstva, časnikarstva in slovničarstva

Valentin Vodnik je deloval v drugi polovici 18 stoletja in prvih devetnajst let 19 stoletja. Rojen je bil leta 1758 v Šiški pri Ljubljani. O  njem in njegovem življenju je tekla beseda na pogovornem večeru ,ki se je zgodil v soboto v Šmarju pri Jelšah. V njihovem Kulturnem  domu. Letošnje leto je na nek način leto Valentina Vodnika. Pred mesecem dni smo obhajali dvestoto obletnico njegove smrti. Prisotnosti in učinek tistega kar je počel pred več kot dvestotimi leti, so vidne, slišne in zahvaljujoč njemu, njegovemu delu, zagnanosti, »nejamravosti,« zavezanosti razsvetljenstvu in takratnemu prebujanju narodov, ki ga je do te mere vzelo in poneslo na  valovih, da je opravil kapitalno in pionirsko delo. Delo brez katerega bi bili prikrajšani za mnogo tega, predvsem pa za čisto in lepo slovenščino.

Čeprav jezik malega naroda pa razvit in bogat, da se lahko kosa z jeziki drugih mnogo večjih in bogatejših narodov.  Njegova veličina je bila da je to on prvi začel in utemeljil  tisto kar je najbolj pomembno, slovnico. Brez izjeme velja za prvi slovenski slovničar, tisti  ki je resno zagrabil  in nekaj naredil z gramatiko slovenskega jezika.

Kljub  prikrajšanosti, ki je bila opazna za tisti čas, imenovana odsotnost velikih imen na področju podporništva in mecenstva  na kulturnem področju, ki je bilo prisotno drugod po Evropi, kot sta  bila tedanja Češka, Avstrija itd., je Valentin Vodnik vztrajal pri svojem delu. Edino resnično pomoč in podporo je imel v grofu, zemljiškemu posestniku Žigi Zoisu. Ta jih je znal pridobiti svetovati  in na kupu obdržati. Oblika skozi katero se je na kup spravilo in obdržalo večje število raziskovalnih duš, so bili v tem času popularni krožki  in društva.  Prvo takšno društvo, ki je bilo ustanovljeno v tistem času, je bilo Strelsko društvo. Kasneje, natančno 1794. leta, je bilo ustanovljeno Filharmonično društvo.

Valentin Vodnik je  prvi časnikar, ki je urejal in izdajal prvi slovenski časnik imenovan Lublanske novize. Pisal je, točneje povzemal novice  iz nemških, francoskih in italijanskih časnikov ter jih približeval  slovenskim bralcem. Za časopis je pisal, ga urejal, lektoriral. Vse v enem. Sprva  je izhajal dvakrat  na teden sreda-sobota, kasneje pa samo enkrat.  Svoje najbolj plodno obdobje na področju šolstva ter priprave učbenikov v slovenščini je imel  v obdobju Ilirskih provinc.

Z eno ali več besedami, bistvo njegovega dela in ustvarjanja je v tem, da je slovenski jezik dvignil na nivo knjižnega in pisnega jezika ter ga spravil sočasno rabo s tedaj prevladujočo nemščino.

Zato in po vsem kar je Valentin Vodnik počel, je enkraten in unikaten!

Da smo del tega ravno danes ponovno odstrli in prisluhnili nekaterim malo manj znanim rečem in besedam o Valentinu Vodniku, se lahko zahvalimo poznavalcema Vodnikovega dela, gospodu ddr Igorju Grdini in profesorju Jonatanu Vinklerju ter gostiteljem iz Šmarja pri Jelšah.

Vane K. Tegov