Ob kulturnem prazniku: “France si zagotovo ni želel tega- le to, samo to, da prepir iz sveta bo pregnan!”

Danes je kulturni dan, dan slovenske kulture in jezika, tudi Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, na dan smrti, ko je  8. februarja pred 154.  leti umrl France Prešeren. Naredil je veliko, ko je slovenščino kot jezik, bistveno sestavino  za  samobitnost slovenskega  naroda, dvignil  jo  je na piedestal. Da tam, tako visoko tudi ostane.

Globok poklon  pred vsemi,  ki so v tako oddaljenem času in na takšen način pomagali slovenskemu narodu, njegovem jeziku in kulturi dali takšen pečat in prispevek v narodovi rasti, bitju, vesti in zavesti o samemu sebi. Francetu še posebej in najbolj. France Prešeren za enega največjih slovenskih pesnikov in slovenskih simbolov, njegovo sedmo kitico Zdravljice smo vzeli za himno.

Pa vendarle!

France si zagotovo ni želel, da bo po tej slovenski kulturi in jeziku »srečevali in se onegavili« z besedami ki naše niso, da bi imeli na oblasti nekoga, ki  še Vrbo obiskal ni.

Prav gotovo si France ni želel, da se iz dneva v dan, iz oštarij in njih vrtov sliši glasba, ki niti ne poboža ušesa domača na muziko spoznavajočega se gospoda, ampak samo »razveseli« obraz »šihtarja« z mrkim pogledom  in nič domačega videza ljudi ko domov hité. Sliši se dalmatinska, mediteranska in glasba  iz hribov in dolin, na proslavah ali tradicionalnih prireditvah otvoritev delajo z muziko ki še to ni , pa pojejo od tujega vojskovodje vdova,  ki tukaj niso niti za nekaj gorami ampak mnogo daleč stran, ki tolažijo mehke duše in čutenje ne prav nam bliskih ljudi, ali pa takšni domače grude ki roda svojega zanikujejo in tuje  »cigulemeigule« časté, le svoje ne. Ne, to pa ni prav.

France si ni želel ministrico za kulturo, ki  ji za kulturo in svoj narod ni mar. Le kako je za narod, za kulturo in jezik ko pa na silo zapira ustanove in kulturne hrame, ki so pričevalci in sveti kraji kjer bi mogel in moral narod vedeti in zvedeti več o nastanku svoje države, čeprav ni narejena po njenem »muštru« in  po kopitu njenih bližnjih. Ko jo zavrnejo da  njemu v čast želi govoriti in ljudi o pomembnosti napačnih stvari še  podučiti. Ne bi si želel tako visoko postavljeno »oblastnico«  ki njega  porablja za ohranjanje funkcije, ki ji dorasla ni. Le na koncu pride v občino lastno in skorajda »posili« organizatorje da le govoriti mora. Kljub nestrinjanju dela pristne domače pripadnosti po čaščenju in spoštovanju le njega in drugih velikih narodotvornih  ljudi iz preteklih časov. In pohodi voljo njih.

Še najmanj kar France ni želel  je to,  da se na prireditvi najvišjega pomena v kulturi in na dodelitvi nagrad, ki  po njem se  imenuje, da se umetnost in kultura prikazuje tako, da se živali na vijake dá in da se na komando z navijanjem pasejo. Kot da to ni dovolj, pride še z vsem pompom in z »trompetami« najavljeni najvišji oblastnik, ki je nemoralnost dvignil na najvišji nivo.

Le kaj bi še dodali?

Po prireditveni trio(foto: izrez zaslona RTVSLO)

Za krono vsega, ko je bilo skorajda vsega konec, je na oder med odjavno špico( prenos RTV SLO)prišla Svetlana Makarovič, na dveh nogah( in ne po vseh štirih če bo treba, kot je sama izjavila) z obeh stani podprta od ne prav dosti stabilno stoječih, Jaše Jenulla,  institucionalno inštaliranega uličarja prvega reda in Borisa A. Novaka, prav tako  povišanega in umešenega med pesniške častilce maliganov prvega reda. Le toliko da je njihova »cesarica« blodenj, ki pesnica nekoč je bila, da izvešena z zlo runo ki peterokraki  zvezdi  je podobna, z polnimi usti peska,  je  z vso jezo izrekla anatemo samo sebi za preostanek življenja, ki ga  bo  še želela prebiti v tuzemstvu, le da se bo enkrat zmogla zbogati  sama s seboj. To bi naj bili viški čutenja kulture. Bog nas obvaruj tega in takšnih viškov.

Le kultura naj bo vodilo!

Naš prijatelj, jezikovni, kulturni stvaritelj in človek dejanj, ki je zadolžil mnoge generacije slovenskih rodov, je želel le eno, da prepir iz sveta bo pregnan.

Želje njegove so zdrave, le nekaj v narodu našem še ne dovolj, da bomo to lahko praznovali, na takšen način,  da bo vladar v dušah naših bil mir. In ne prepir.

To si nihče ne želi. France  si zagotovo tega  ni  želel.

Vane T. Costa

Vir fotografije: Wikipedia