Miro Cerar in njegova pravna država

 

Te dni  smo bili v naši domovini Sloveniji priča še enemu grozljivemu dogodku, ki je nastajal izpod peresa našega moralnega ustavnega teologa dr. Mira Cerarja.

Po tem dogodku sem se nekako začela sama pri sebi spraševati, kaj za vraga še drži našo državo pokonci?

Bolj ko iščem odgovor,  bolj se mi le-ta izmika.

Da je narod, v naši ljubi domovini Slovenji ideološko razdeljen, na dva dela, vreščijo že ptiči, ki se počasi iz naših krajev selijo v toplejše. V državi vlada revščina, predvsem med mladimi družinami, katere bi morale  že same po sebi biti sinonim za produktivnost in boljšo prihodnost, ve povedat, že mahjen otrok, svoji vzgojiteljici, v vrtcu, da v državi vladajo bogate elite in mafijska podzemlja, droge, kriminal in vandalizem  brez pravega policijskega nadzora, ve že vsak, ko se zvečer sprehaja po ulicah naših mest in vasi, da pa pri nas velja tudi diktatura ustrahovanja in dokazovanja politične moči, pa je za mene, presedan vseh razsežnosti.

S tako imenovano  arabsko pomladjo, katera se je začela pred dobrimi desetimi leti v Tuniziji, ko se je domnevno zaradi  nezmožnosti plačila podkupnine zažgal mladi tunizijski prodajalec sadja in zelenjave Mohamed Boazizi,  je kaj kmalu to njegovo dejanje postalo sinonim  za padec diktatorskih vladavin v muslimanskih državah vse tja od Egipta, Sirije, ki pa so za seboj prinesli tudi katastrofalne posledice.

V Siriji je tako imenovana  arabska pomlad eskalirala v državljansko vojno. Pred vojnimi streli in mučenji, pred ISIS zbezalo okoli 12 milijonov ljudi, ki so na »povabilo« nemške kanclerke Angele Merkel, v sodelovanju z  nekdanjim ameriškim predsednikom Barackom Husseinom Obama, kot divje horde brez ustreznih dokumentov začeli dreti proti mejam Evrope. Da zadeva ne bo šla po planu Merkel-Obama, je postalo jasno že, ko je osovraženi madžarski ministrski predsednik Viktor Mihály Orbán septembra 2015 na mejo Madžarske s Srbijo začel pošiljati policiste in vojsko in nameščati velik zid. Sledila ji je Avstrija z načrtnim omejevanjem in kontrolami na mejah s tranzitnih  držav, so se  začele pojavljati prve težave, vezane na priznavanje statusov omenjenim ilegalnim prebežnikom. Med njimi je tudi trenutna »glavna zvezda« slovenskih dominantnih medijev in politike Ahmad Scamieh. Sirijski prebežnik  Ahmad Scamied, star okoli 35 let, je na ozemlje Republike Slovenije preko Hrvaške vstopil nezakonito, brez ustreznih dokumentov in postopka preverjanja, ki bi ga morala dejansko že izvesti Hrvaška.

Ko so ga Avstrijci na meji zavrnili, je pri nas vložil prošnjo za status mednarodne zaščite, ki  pa mu ga tako Ministrstvo za notranje zadeve, kot tudi Vrhovno sodišče,  Ustavno in celo  Evropsko sodišče, za človekove pravice, ni dodelilo.  V skladu z zakonom bi moral biti omenjen gospod že zdavnaj deportiran na Hrvaško, kar pa se ni zgodilo, ker so tipični slovenski levičarji, glavni vlogi njegovega »reševanja« sta prevzela in odigrala Miha Kordiš in Jan Škoberne. Slovenski policiji sta dobesedno  preprečila realizacijo zakonitega postopka .S  tem sta Škoberne in Kordiš obrnila hrbet slovenskemu delavcu, ki se iz dneva v dan bojuje s svojo kruto usodo preživetja in na prvo mesto postavila nekoga, ki slovenski državi nikoli ne bo plačal niti evra davka.

Odziv Mira Cerarja postavlja pod vprašaj, koga za vraga se ta človek boji? Komu za vraga je Miro Cerar dolžan, da kot doktor pravnih znanosti popolnoma zataji svoje znanje in delovanje preteklih let? Zakaj Miro Cerar kot ministrski predsednik nikoli ne zaščitil slovenskega človeka pred deložacijami, katastrofami, v zdravstvenem kot tudi sodnemu sistemu in predvsem, zakaj dovoli, da  v suvereni in samostojni državi hoče nekdo nasilno izsiliti  integracijo nekoga, ki nikoli ne bo dosegel značilnosti slovenskega človeka: pridnost, poštenost in delavnost?

 

Suzana M. Balažic

Kolumne izražajo stališča avtorjev,