Med Poljčami in Čebinami”-vaje iz razlikovanja. Med državnostjo in nenadzorovanim voluntarizmom. Do kdaj bomo o tem?

Ali nam je to potrebno? Vsak dan se nam nekaj  zgodi, nekaj o čemer normalen, današnji spodoben državljan misli da je to »passé«, preteklost ali neaktualno, dobimo »košarico« svežih in nagravžno dišečih neumnosti. Kdo jih prinaša?

Mlajši val,  posebej tisti, ki dobijo infuzijo  novih idej o socialistični retrogradni vrnitvi, kjer bi lahko preko radiatorskih seans in zakajenih žurerskih zbiranj,  ponujajo idejo o vrnitvi svežih idej iz hoste ’45. »Hosta la vista«, se kličejo med sabo.

Kaj pa je z osamosvojitvijo, ki se je zgodila leta  1991, tista za katero so šla tudi dragocena življenja, za katero so sanjali in dosanjali  ter dočakali uresničitev tisočletnega sna o samostojni državi slovenskega naroda?

V času priprave so bile okoliščine takšne da so morali delovati prikrito, da jih ne bi  zasačila vseobsežna in vseprisotna UDBA, v tistem času »nadzornica« nad mislimi in dejanji vsakega posameznika. To so izvajali revolucionarji, hostarji, ki so po koncu vojne postali oblastniki, ki pa pred tem niso opravili niti eno šolsko uro  prilagajanja za izvajanja oblasti ampak so »furali« revolucijo na  svobodi.

Ja, prav danes oziroma te dni se ukvarjamo z ekstremnim voluntarizmom »svobodnjakov« rdečega pedigreja, ki se spoznajo na vse. Eden vrača(s pomočjo MK 155) spomenike » zagorskega konvertita« v naravni velikosti v protokolarni objekt Brdo, ki bo po tem  samo še sprejemnica za afriške diktatorje » ala Idi Amin« ki so se klanjali pred njim, tudi takrat ko so mu za čas njegovega življenja prinašali »piletino« na pladnju, da bi bil zadovoljen  za kasnejšo morebitno  odločitev za  pomoč v obliki IMT traktorjev«.

Še hujši  je bil  nastop nekje v okolici Prevalj na Koroškem, ko je ob nastopu zapela, zakrulila »nabožno« komunistično pesem,  ta našobljenka UKZ,  predsednica  slovenskega parlamenta in še bolj znana kot iskalka izgubljene afriške sestre nekje v Ugandi.  S tem petjem je prikrila svojo v drugačnih primerih in okoliščinah, nenadzorovano tresočo spodnjo čeljust, z zaenkrat neznanim sindromom.  Še hujši izstop ali nastop, je bil tisti  s strani predstavnice vlade RS, Aste Vrečko, ministrice za kulturo, ki se po uradni dolžnosti udeležuje obletnice ustanovitve KPS, po uradni in sodobni evropski klasifikaciji razvrščena v teroristične organizacije. Sočasno taista kulturniška »šema« ukinja Muzej  slovenske osamosvojitve, češ bomo že to spravili MSO v kakšno sobico znotraj in izmed razstavnimi eksponati revolucionarjev, večji del nepismenih ter s tem minimizirali to najsvetejše in edino ter edinstveno dejanje slovenskega naroda, brez možnosti ponovitve.

Da bi v tem uspeli in obstali  potrebujejo neizmerno količino laži in monopol nad zvočniki  s katerimi se dosežejo ljudska ušesa. Ko se jim pride nasproti z dejstvi  odgovorijo z nervozo, paniko, zmerjanjem in pregonom vseh ki si ne dovolijo ukrasti besede. Resnica , ki jim ni povšeči okvalificirajo za sovražni govor svoje laži pa zgodovino ki se jo ne sme potvarjati oziroma jo ne smemo gledati z kritičnim in resničnim očesom.  Prav zato je sedaj, danes in ne jutri odločilen čas za besedo, je med drugim povedal dr.  Jože Možina v nedavnem Utripu. Za besedo se gre, za  besede ki so  meso vsake resnice.

 

Vso ta naravnanost otrok nekdanjih revolucionarjev, ki so čez noč oblastniki postali,  jo  nam s pomočjo argumentov pomagajo razlikovati slovenske  eminence na področju prava in ustvarjanja naše sodobne ustavnopravne prakse. V aktualnih razmerah  se ustavno sodišče spreminja v poligon politične manipulacije in kupčkanja o tej ali oni ideje.  Ustavno sodišče  se ne sme spremeniti ali postati niti »p« od tega poligona.  Ustavno sodišče mora postati mesto pozitivne ustavnopravne prakse in ne področje  ne teren  za degradacijo te prakse. Morebitne delitve na pro-leve in pro-desne  pa pelje k temu. Osnovna napaka da je prišlo do tega, posebej v sestavi le tega,  je problem v izoblikovanju  in   komplementarne zrelosti  članov zasedbe Ustavnega sodišča.

Ali kot je v razpravi na  nedavno tribuni  v organizaciji Združenja VSO rekel ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, kjer navaja,« da kandidat za ustavnega sodnika mora sebe dokazovati dolga leta in da svojim delom  daje nedeljiv vtis zaupanja najširšega dela javnosti. Šele nato je deležen morebitnega  nagovora ali razmisleka o kandidaturi za ustavnega sodnika.  Tu je govora o praksi v ZDA. Pri nas smo pa kvečjemu »rudiment« nečesa, ki daje asociacijo na to temo. Čeprav na samem začetku nastajanja države je morda kazalo na to da bomo zmogli. Danes so na delo zaviralne sile.

Žal, obdobje,  ki je pred nami kaže, da bomo še  nekaj časa svoje ustvarjalne energije usmerjali na dokazovanju in na vajah iz razlikovanja.  Najmanj potrebno pa vendar nujno.

Vane T. Costa

Foto:  zaslonski izrez topnews1

Foto-zaslonski izrez2