Likvidiran, ker se je odrekel revolucionarnemu komunizmu

S svečanim govorcem Dejanom Židanom, liderjem SD, ki ne skriva genskih povezav z nekdanjo Komunistično partijo Slovenije in omrežjem kontinuitete, so v Murski Soboti proslavili dan boja proti okupatorju. Židan ne bi bil Židan, če v svoji komunistični maniri ne bi po svoje interpretiral zgodovinskih dejstev, povezanih s Prekmurjem, in to v času 2. svetovne vojne, še bolj pa po koncu 1. svetovne vojne, ko je po Pariški mirovni konferenci Prekmurje postalo del Kraljevine SHS. Zato ne preseneča, da je pozdravil pogrošno drago obnovo Trga zmage s spomenikom padlim rdečearmejcem, kajti: “ta bo ohranjal spomin na tri mejnike, in sicer na osvoboditelje v 2. svetovni vojni, na branitelje slovenske samostojnosti, obenem pa bo spominjal na 100-letnico pripojitve Prekmurja k matični domovini.” Tako Dejan Židan in s tem je le potrdil, da si je omrežje kontinuitete že prisvojilo organizacijo dogajanj ob 100 letnici priključitve prekmurskih Slovencev matičnemu narodu.

Seveda so v zgodovinskem spominu Dejana Židana kar precejšnje vrzeli, kar se spodobi za “zdravega komunista”! Ko so njegovi komunistični revolucionarji prevzemali oblast od sovjetskih osvoboditeljev, so se najprej lotili obračuna z vsemi sovražniki, ki jih je jeseni 1941 v posebni deklaraciji naštel Boris Kidrič.  »Vsi veleposestniki,  kapitalisti, industrialci in kulaki se morajo likvidirati,” je zapisano v deklaraciji CK KPS, ki je imela kar 16 ukrepov za “zmagovito izvedbo revolucije.” Kidričeva deklaracija pomeni ustanovni akt tajne partijske policije za izvrševanje naročenih likvidacij. Iz VOS-a je nastala Ozna, pozneje Udba, njeni pripadniki, od prvega do zadnjega zvesti člani Komunistične partije, pa  povampirjeno  gasili žejo elite komunističnih revolucionarjev s krvjo poražencev in tistih, ki so jim bili ovira pri popolnem prevzemu oblasti, politične in ekonomske. 

Spiski oseb so nastajali v štabu poveljnika slovenske Ozne  Ivana Mačka Matije, ob pomoči mreže njenih terenskih obveščevalcev. Eden od teh je bil tudi Bogdan Hrovat Puklasti Miha. Prav razveselil se je, ko ga je v začetku aprila 1945  Mačkov pomočnik Mirko Zlatnar poslal v pokrajino ob Muri z zajetnim spiskom oseb, ki so »prišli navzkriž s partijsko linijo«. Tod se je zadnji dve leti veliko gibal, za njim  je ostalo kar nekaj mrtvaških gomil. Bil je brezčuten sadist, še šefi Ozne so morali včasih poseči vmes, ko je blaznel v svoji pijanski zločinskosti.

Od srede aprila do avgusta1945, ko so bila razpuščena nagla vojaška sodišča, se je za prenekaterim Prekmurcem izgubila vsaka sled. Še danes njihovi svojci zaman iščejo  lokacije, kje so bili umorjeni, še danes ne vedo, zakaj so bili likvidirani njihovi dedje in očetje. Mednje sodi tudi Janez Titan, predvojni komunist, ki se je skesal, ko je videl in doživel vsa grozodejstva komunistov. Reševanju enigmo njegovega izginotja je vse svoje življenje posvetila soproga, več kot 40 let pa informacije o svojem očetu Janezu Titanu išče njegova hči Nada Pitz. Že nekaj časa ve vsaj to, da ga je po ukazu partijske vršike, Kidriča, Kardelja in Mačka, likvidirala OZNA, kar je leta 20054 javno priznal takratni predsednik ZZB NOV dr. Janez Stanovnik.

Zgodbo o svojem očetu Janezu Titanu je Nada Pitz objavila na spletni strani španskega Guerra Civil española y exilio republicano  https://www.lbocanegra.eu, mi pa jo objavljamo v celoti.

V iskanju Janeza Titana

Nada Pitz, hči izginulega Janeza Titana, že od leta 1977 raziskuje življenje in smrt svojega očeta. Titan je bil pred drugo svetovno vojno pripadnik in član Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), pogrešan pa je vse od 17. aprila 1945, ko je bila Nada stara le dva meseca. Podobna usoda je doletela tudi Herberta Fornezzija: še enega člana KPJ-ja in Mednarodne brigade španskih republikanskih enot, čigar vojaška preteklost je objavljena na tej spletni strani.

Janez Titan

Nedolgo po izginotju Nadinega očeta je takratna državna oblast njeno mamo tolažila z besedami, da je Janez najverjetneje postal član skrivne misije in da se bo kmalu, v nekaj dneh ali najpozneje v dveh letih, vrnil domov. A v javnosti so krožile razne govorice: da so ga ustrelili, da ga je prijela ruska tajna policija (NKVD) in da v Sibiriji piše zgodovino komunistične partije, da se je odselil v Argentino in podobno. Nadina mama ga je celo skušala poiskati s pomočjo Mednarodnega rdeča križa, a brez uspeha.

Pomemben mejnik v Nadinem raziskovanju je nastopil leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna mednarodno priznana država. Demokratične spremembe v takratni družbi so osvetlile, kar je bilo poprej skrito, in razkrile šokantne zamolčane izvensodne poboje številnih drugače mislečih ter kolaborantov.

Leta 2004 je Nadino raziskovanje dobilo svoj epilog. Dr. Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, je v javni izjavi priznal, da je Janeza Titana ubila jugoslovanska tajna policija OZNA. Zaradi čistk v partiji je »Titan postal žrtev samovoljnega umora, ki ni imel sodne podlage«. Resnica je prišla na dan prav ob 59. obletnici njegove smrti (časopis Delo, 17. april 2004). Nada Pitz pa se še naprej močno trudi, da bi našla očetov grob.

Iz priložene biografije Janeza Titana je razvidno, da se je politično udejstvoval v španskih Mednarodnih brigadah. Hči Nada bi rada izvedela kar se da veliko o njegovi misiji oziroma njegovi vlogi v španski državljanski vojni. Z objavo te kratke biografije Janeza Titana želimo pridobiti kakršnekoli informacije, ki bi jih o izginulem lahko imeli zgodovinarji in drugi posamezniki. 

Biografija Janeza Titana

Janez Titan se je rodil 2. oktobra 1911 v Krogu blizu Murske Sobote v Sloveniji. Bil je kmečki sin, leta 1930 pa je v Murski Soboti zaključil gimnazijo. Po tem je na Dunaju študiral medicino (1930–1934).

Tam so ga sprejeli v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ). Aktivno je deloval v biroju za zunanjo politiko KPJ in bil odgovoren za komunistično propagando na območju Slovenije, kjer je bil v stiku z različnimi agenti (Martelancem, Marschallsom, Sodarjem in drugimi). Nekaj časa je zavzemal zelo odgovorno vlogo v slovenskem nacionalnem revolucionarnem gibanju. Bil je glavni organizator štirinajstdnevnika NOVI ČAS, ki je izhajal v Murski Soboti (1932/33). Časopis so pozneje zatrli, uredništvo je razpadlo, Janez Titan pa je bil razglašen za izgnanca (1932–1939).

Kljub njegovi odsotnosti so ga v lastni deželi spoznali za krivega ustanovitve komunistične partije v Dravski banovini. Na Dunaju je Titan urejal ilegalni list UPOR. Rimskega in Janeza Titana so na Dunaju leta 1934 skupaj aretirali in zaprli. Titana so iz Avstrije deportirali v Bohemijo, novembra 1934 pa je odšel v Pariz. Ker mu izpitov iz medicine niso priznali, je začel študirati pravo (1934–1939).

Janez Titan je bil politično aktiven v okviru biroja Komunistične partije v tujini s sedežem v Parizu in je deloval med sezonskimi delavci v Nemčiji in Franciji. Uporabljal je naslednje psevdonime: Titan, Krištof, Jože, Gaston in Anton. Februarja 1935 je z Dunaja odpotoval na študij v Bohemijo. Istega leta sta se Titan in Lovro Kuhar – Prežihov Voranc kot delegata KPJ udeležila kongresa Kominterne v Moskvi.

Zaradi težav s policijo v Parizu je moral pobegniti v Španijo. 30. avgusta 1936 je predsedoval sestanku 150 jugoslovanskih delavskih delegatov. Prisotnim je razložil glavne smernice skrivne boljševiške strategije glede začetka svetovne revolucije leta 1940, ko bo »Rusija v celoti pripravljena«. Po sestanku je skupaj z ruskimi piloti in inženirji z letališča Le Bourget odletel v Barcelono in Madrid, da bi začel upor v Francovi vojski. Pri svojem delu je sodeloval z vodilnimi komunisti: Lovrom Kuharjem, Borisom Kidričem in Josipom Brozom Titom.

V poznih tridesetih je znotraj partije prišlo do strankarskih prepirov. Dokumenti jugoslovanske tajne policije Oddelka za zaščito naroda Titana označujejo za španskega borca v republikanski vojski. V pismu, ki ga je Centralni komite KPJ 11. avgusta 1936 poslal Komiteju za priseljevanje s sedežem v Parizu, je bilo zapisano: »Titan je želel podpreti špansko demokracijo in ji pomagati« [Arhiv Republike Slovenije (ARS), KI 1936/283 – podatki pridobljeni julija 2008].

Janez Titan z zaročenko Zinko Skrbič

Leta 1938 se sestal z nekdanjima sošolcema: Ivanom Camplinom, katoliškim duhovnikom za izseljence v Francijo, in Casarjem Ferkom, odvetnikom, ki je v Parizu študiral diplomacijo. 20. oktobra 1938 je Ferk v svojem dnevniku zapisal, da ga je Titan obiskal in ga prosil, naj posreduje, da bi se lahko vrnil v domovino. Titan mu je v pogovoru zaupal, da »hodi sem in tja, da je nad vsem razočaran, zato želi domov.« V sebi je bil velik boj. Ferk je menil, da je Titan doživljal notranjo krizo. Casarjevo posredovanje pri jugoslovanskem biroju za zunanje zadeve je bilo uspešno in Titan se je leta 1939 vrnil v Jugoslavijo.

V Ljubljani je nadaljeval študij prava ter hkrati vodil kmetijsko zadrugo za odkup žitaric v Murski Soboti. Januarja 1940 je v dveh časopisih objavil svojo Izjavo katoliški javnosti: V Slovencu in Novinah je predstavil svoj odmik od revolucionarnega komunizma. Postavil se je na stran krščanskega socializma: »Izjava je močno odmevala v javnosti in se dotaknila vseh, ki so se trudili za komunizem. Titana so stigmatizirali, zato ni presenečenje, da so mu po osvoboditvi države, ko je povsod vrelo, njegovi nasprotniki vrnili milo za drago« [pogovori s profesorjem M. Kokoljem, 1982].

Janez Titan s prijateljem Francem Novakom, arhitektom, na Dunaju 1932

Maja 1941 se je poročil z Zinko Skrbič. Leta 1943 se jima je rodil sin Stanko, januarja 1945 pa hči Nada. Leta 1943 je v Spodnjih Moravcih odprl družinsko opekarno. Njegova žena je vse potrebne stroje dobila z doto. Od oktobra 1943 do marca 1944 je bil interniran v Vöröszberenyju na Madžarskem, pozneje pa je bil tam tudi priprt. Preden so ga znova prijeli, je od 17. oktobra 1944 pa do prihoda Rusov, 3. aprila 1945, bil član tajnega gibanja. Njegova noseča žena je morala prestati 22 policijskih preiskav. 14. aprila 1945 je bil imenovan za partizanskega političnega komisarja v Murski Soboti.

Zgodba Janeza Titana se je dramatično končala 17. aprila 1945. Povabili so ga na dopoldansko razpravo v OZNA, po kateri je izginil brez vseh sledi.

Vse navedbe v tej kratki biografiji Janeza Titana so podprte z dokumentarnim gradivom, ki ga je med letoma 1977 in 2007 zbrala Nada Pitz.