Lažni blišč prazničnih dni
Vsa mesta , kraji, po Sloveniji in drugod v decembru, nekateri malo večji kraji, postanejo če že ne konec novembra, pa zagotovo prve dni decembra, kar naenkrat zelo, zelo drugačni. Pa ne zaradi tega, ker se je kaj zgodilo, spremenilo, nepričakovanega zasukalo na bolje, ampak kar tako. Kar tako tudi zato, ker to počnejo drugi, drugod, vsepovsod. Udarijo v bistvo okvirja brez notranje vsebine. Svetloba, lučke, nasmejani obrazi, težko in počasi premikajoče vrste ljudi, ki ne da bi gledali, ali bog na daj tudi kaj videli, se premikajo kot kakšen fluid, zaznavajoč samo nekogaršnji tilnik, lase, plešo, zadah, tobačni vonj, hlapi kuhanega vina. Navzven neidentificirani blišč namenjen nikomur, živi svoje življenje brez da se dotakne bistva samega, da je komu namenjen. Človeku. Človek mora to čutitii od znotraj, iz sebe.Tega preprosto ni. Larpurlartizem prazničnih dni. To ni del mene, vas, to je nečesa in nekaj ,ki gre mimo, ki se ne dotakne nikogar. Ulični godci, v primeru Celja bolj vogalni, se trudijo odvniti zatopljene poglede, mimoidočih, hitečih in pred seboj zroče, ki zasledujejo cilj, ki ni tukaj, v tem razsvetljenem delu mesta ampak v delu, ki ni mesto, ki je svetla, vesela drugačnost, ki je v njih samih. Odlika družb in slabe skrbi za državljane je najbolj opazna v teh takšnih in drugačnih sklopih prazničnih dni, poletnih, prednovoletnih , da ponujajo praznine in ne vsebine.
Ustvarjati polnost, vsebine in lepše življenje, je mnogo težje, kot pa ponujati ali dajati vtis svetle prihodnosti brez svetlobe in upanja brez vsebine. Za boljši jutri se je potrebno dotakniti duše in ne kože. Notranje bogatstvo bivanja in čutenja sebe in okolja, ki mu pripadamo, je naša skrb, upam si reči prave, resnične družbe in ljudi, ki jo vodijo. Sloveniji in nam državljnom privoščim prihodnost z vsebino in polnosti bivanja, brez enormne porabe elektrike in časa za nikogaršnje dobro. Ni potrebno mnogo napora za dotakniti se bistva človeka, njegovega čutenja.
Sancta simplicita! Če bi le bilo tako enostavno….
Tekst in foto: Vane K. Tegov