Komentar dr. Stane Granda: Vloga drobnega tiska v slovenski osamosvojitvi

Veličastni izid na referendumu za samostojno in mednarodno priznano samostojno slovensko državo decembra leta 1990 je mnoge upijanil. Iz strahu pred lastno prihodnostjo so zanjo glasovali tudi ljudje, ki iz strahu pred lustracijo vseh njenih dimenzij niso sprejeli. V mislih nimam samo njenih temeljnih treh točk, ampak predvsem onih, ki so bile označene z pikami. Formalno so bile tiskane v enaki velikosti, grafične oznake pa so jim dejansko dale:

1.     da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda;

2.     kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope;

3.     glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na:

·         spoštovanju človekovih pravic in svoboščin,

·         demokraciji, ki vključuje politični pluralizem,

·         družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

Takoj po razglasitvi slovenske samostojnosti junija 1991 so nasprotniki slovenske osamosvojitve začeli  ljudi strašiti pred slovenskim nacionalizmom, ki da nas bo pahnil v neko zaostalo, že zdavnaj preživeto stanje. Pri tem so nam radi ponujali kot slab zgled hrvaške razmere, čeprav je bil Kučan, kot njihov lider, dejansko bolj podoben Tudjmanu, kot pa očetu slovenske osamosvojitve Jožetu Pučniku. Mogoče je tudi ta evropski demokrat prav zato zgubil volitve. Premalo je nastopal kot »oče naroda«, ki je Slovencem vcepljen v (zaostale) gene.

Z piko označene vsebinske točke slovenske osamosvojitve, so kritika dotedanjega komunizma, ki se je kot hudič križa bal spoštovanja človekovih pravic, političnega pluralizma in družbene ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Nasprotniki slovenske osamosvojitve na čelu z zvezo borcev so začeli trditi, da se z referendumom nismo odpovedali združenemu delu in samoupravnemu socializmu. Dobesedno ne, vsebinsko pa je ravno to vsebovano v tretjem z piko označenem besedilu. Jugoslovanski socializem nas je duhovno in materialno zasužnjeval. Tega seveda ne pokažejo primerjave z lastno zgodovino, kajti napredek je nedvomno bil, ampak primerjave z demokratičnimi sosedi za katerimi smo čedalje bolj v vseh pogledih zaostajali.

Dejstvo je, da so ravno nekdanji vodilni komunisti bili najbolj dejavni pri rušenju tistega, kar je bilo v njem dobrega na socialnem področju. »Hoteli ste imeti kapitalizem, sedaj ga pa imejte,« je bilo geslo teh jurišnikov. Nedvoumno so sedanje žalostne socialne razmere, ko Slovenija nikakor ne more uresničiti svoje osamosvojitvene cilje, del njihovega načrtnega maščevanja za izgubo oblasti. Ne samo, da so njihovi s privatizacijo bajno obogateli, ampak so denar odpeljali na Kajmanske otoke in v druge davčne oaze, od koder sedaj kot tujci poceni kupujejo nekdanje slovensko državno premoženje. Dvojna kraja! Pri tem so neznansko uspešni in  dokazujejo, da so socializem v socialnem pogledu prezirali. Bilo jim je samo za oblast in bogatenje! S tem so si ustvarili trajno lastno podobo v slovenski zgodovini.

Njihova sodobna taktika je v bistvu ista, prilagojena pa je aktualnim razmeram. Demokracijo hočejo onemogočiti s strašenjem pred fašizmom. Čeprav ni večjih zagovornikov totalitarizma, to so nedvoumno dokazale zadnje evropske volitve, svojim nasprotnikom stalno očitajo ravno tega. Fašisti so za njih vsi, ki se ne strinjajo z njimi v vsem. Še posebno v pogledih na zgodovino. V Židanovi vardi, ki jo vodi general Lipič,  imajo najtrdnejšo in množičnejšo oporo. Tragično je, da jo vzdržuje država! Na vse možne načine zlorabljajo zgodovino.

Njihov najbolj intelektualni del zanika obstoj Slovencev pred letom 1800. Ob poizkusu ukinitve oziroma spremembe naslova praznika Primorske so trdili, da so Primorci zahtevali priključitev. Ja!, ampak Jugoslaviji, saj so se vedno čutili Primorce. Države Slovenije takrat ni bilo. Tipični primer komunističnega ponarejanja zgodovine. Del resnice oblepijo z poneverbo! Predsednik vlade je o Primorcih govoril celo kot narodu. Torej so slovenski narodi: Matica (?) Primorci in poslej še Prekmurci, ki jim vsiljujejo nekakšen svoj knjižni jezik. Tako so pred leti nekateri iz Rezijanov ustvarjali nov slovanski narod. Podobno sedaj zlorabljajo Prekmurce. Tudi z pomočjo njih ustvarjajo večnarodne Slovence. Prekmurci, ki so se vedno samopoimenovali kot Slovenci, naj bi bili po njihovem skozi stoletja pozabljeni in prezrti. Ostali Slovenci jim niso mogli pomagati, ker vse do leta 1918 niso imeli nobene takšne inštitucije. Tudi sami so bili prepuščeni samim sebi. Dejstvo pa je, da je Anton Murko že 1832 v Gradcu izdani knjigi Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre fuer Deutsche nach der Volkssprecharten der Slowenenen in Steiermark, Kaernten, Krain und Ungarns westlichen Distrikten, nedvoumno  upošteval, da so že tedaj bili prišteti tako oni kot njihov teritorij k Združeni Sloveniji. Izrecno jih omenja  in zahteva  Matija Majar v letaku Kaj Slovenci terjamo?. To je teoretično izhodišče peticije za Združeno Slovenijo. V njem izrecno pravi, da je »na Vogerskim« 60.000 Slovencev(!). Zahtevali so jih na taborih.

Geslo Kučanovcev je: » Tem slabše za Slovence in njihovo zavest, boljše je za nas!« To mislijo izrabiti tudi ob načrtovanih proslavah ob stoletnici administrativne združitve. Že slovenski protestanti so dokazali, da so jih vedno smatrali za del narodnega telesa. Zanimivo pa je, da je nedavno umrli Bogdan Osolnik 1945. leta zahteval priključitev porabskih Slovencev, pa je tamkajšnji ruski general zagrozil s tanki, če se takoj partizani ne umaknejo. Zato so jim v Murski Soboti postavili spomenik!

Prekmurci, ostanite Slovenci, kar ste vedno bili! Še bolj kot mi, »matica«, ki je nikoli ni bilo!