Komentar: “Domoljubje in delo s srcem, v službi resnici in pravici!”

Dom ljubiti. Ni važno kje je to, v mestu, na deželi, na osamljenem ali sredi vsega  in med vsemi. Vsak dan. Ja, točno tako je to. Kdor se  tako počuti mu je lahko. Čeprav je mnogokrat težko, predvsem se prebijati in delovati v tako kontaminiranem ozračju. Domoljub je »zadolžen« delati na rahljanju te mentalno in duhovno zamegljene krajine. Zato mu je lahko in lepo ko doseže to, da se to pri ljudeh krepi in  da se mora krepiti. Ni nam žal, četudi je večkrat na meji znosnosti, ko poskušajo nekateri, ki razen trošenja megle in »strupa« v  nepokvarjene duše pristnih domoljubov, da vztrajno  delamo na krepitvi le tega.

Lepa in vsebinska je bila izgovorjena misel včerajšnjega gosta na domoljubnem večeru v organizaciji združenja VSO Celje, ko je menil,  da  za nekatere,   ki v delujejo v največji in edini »nacionalni« medijski hiši, da je njim to  dano, da jim to pripada, RTV Slovenija namreč. Da je to »erbija«,  podedovana pripadnost in pripadajoča stvar. Drugih in drugačnih ne prenesejo.  Domoljub ni izključujoč, je povezujoč, vedno in vsepovsod. Zato tudi z veseljem pomagamo »zablojenim« in razdvojenim dušam da pridejo k sebi, k temu da so svoji na svojem, med resnične domoljube. Slovenija je vredna in potrebna imeti jo rad.

S takšno doto v sebi in s popotnico neuničljivega ter  neutrudnega domoljubja  in odnosa do lastnega  doma,  se da živeti.  Dolgo  živeti in preživeti prenekaterega »prikrajšanca« za to plemenito prvino bogatega in duhovno polnega ter izpolnjenega slovenskega  človeka.

Se ve,  domovina je ena sama, kdor  jo ne živi  in jo ne ponotranji,  je prikrajšan za nekaj bistvenega, ni zadovoljen in izpolnjen  človek. Je prazen in trpeč človek. Pomoči potrebni so takšni ljudje. Veliko je takšnih, ki hočejo pomagati tem in takšnim, pomoči potrebnim. Domoljubje ne more in ne sme biti ne levo ne desno, hudo pa je, če se zlorablja v eno ali drugo smer zaradi lastnih koristi. Pravi domoljubi   imajo domoljubje kot bistveno sestavino in ga  brez predznaka delijo tistim.  ki ga lahko sprejmejo.

Ni prepozno!

Vane T. Costa

(foto: Katoliška cerkev)