Kardinalne napake Slovenije pri pripravi memoranduma za arbitražo o meji s Hrvaško

Z državnozborskim poslancem  NSi Jožefom Horvatom sva v dnevu predvolilnega molka govorila o poteh in stranpoteh slovenske zunanje politike, o fiasku AS, o hrvaški blokadi procesa implementacije, o Kataloniji in tudi o njegovem sodelovanju v Logarjevi preiskovalni komisiji o bančni luknji in nje botrih

Ko neka mednarodna inštitucija, v tem primeru arbitražno sodišče v Haagu, na spletni strani objavi kritiko nekega zunanjega ministra, v tem primeru je to bil naš zunanji minister Karel Erjavec, se mi preprosto postavi vprašanje, koga imamo na čelu slovenske diplomacije!

Če gledam povsem formalistično. Mi imamo zakon o zunanjih zadevah, julija 2015 smo po dolgem času in številnih razpravah, mnoge sem tudi sam vodil, sprejeli novo deklaracijo o zunanji politiki. V zakonu, deklaraciji in tudi v strategiji o zunanji politiki, ki jo je na osnovi deklaracije sprejela Cerarjeva vlada, je povsod jasno zapisano, da je Državni zbor tisti, ki usmerja zunanjo politiko.  Državni zbor, kaj šele odbor za zunanjo politiko, ki ga vodim, nikoli ni dal naloge, usmeritve ali  priporočila, da je treba  Moskvo obiskati trinajst krat, Washington pa niti enkrat. Če položimo na tehtnico samo ta podatek, je sklep, da smo zelo prorusko usmerjena država. Prav tu zapravljamo svojo kredibilnost v mednarodnem prostoru. Znotraj Evropske unije se vsaj trudimo, da udejanjamo lani predstavljeno strategijo Evropskega sveta o zunanji in varnostni politiki. V njej je jasno zapisano, kakšen naj bi bil naš odnos do Ruske federacije. V tekstu je jasno zapisano, da EU nikoli ne bo priznala ruske aneksije Krima, nikoli sprejeli destabilizacije vzhodne Ukrajine. Čeprav je Ruska federacija strateški partner EU, je normalizacija odnosov in ukinitev sankcij, ki so bile enotno sprejete znotraj EU,  odvisna prav od ruskih potez.

Slovenci pa želimo v tej zgodbi biti neki posebneži. Ne zdi se mi sporno, če Putin pride na komemoracijo k ruski kapeli na Vršiču. Tudi sam grem tja, ker pač grem na spominsko slovesnost za pokojnimi, pa če pride Putin ali kdor koli iz Rusije. Tudi letos sem bil. Me pa moti in to sem dan pred njegovim obiskom tudi jasno povedal, da se komemorativne slovesnosti izrabijo za državniški dialog na najvišji ravni, kot da sankcij ni. Še danes ne vemo, kaj sta se Pahor in Putin eno uro pogovarjala za zaprtimi vrati. Odbor za zunanjo politiko na primer nima pojma, kaj je ob zadnjem obisku v Moskvi počenjal Karel Erjavec. Saj ne, da bi moral pred odhodom prihajati v odbor po inštrukcije, ob prihodu pa poročati o opravljenem. Pa vendar, v deklaraciji o zunanji politiki je jasno zapisano, da je članstvo Slovenije v EU temeljni politični in vrednostni okvir. Enako velja tudi za članstvo v zvezi Nato, ki predstavlja naš temeljni varnostni okvir.

Evropska unija je tista, znotraj katere naj bi usklajevali našo zunanjo politiko. Naša diplomacija pa hodi in hodi v Rusijo, govori o stotinah milijonov evrov sklenjenih pogodb. Če pa pogledamo dejansko realizacijo v letu 2016, vidimo, da gre za do petnajst krat manjšo realizacijo kot z Nemčijo. Pahor v Nemčijo še gre, Cerar se itak z Merklovo mesečno srečuje na svetu Evrope, Erjavec pa le rine na vzhod. Cerarjeva vlada le stežka prebavi moje besede, da je Nemčija naša najpomembnejša  politična in gospodarska partnerica. Za gospodarsko še prebavijo, politično pa prav gotovo ne.

Po zmagi Sebastjana Kurtza na avstrijskih parlamentarnih volitvah, to dejstvo je v Sloveniji sprožilo pravcati alarm o nevarnostih skrajnega desničarstva in po zmagi konzervativcev na čeških parlamentarnih volitvah, je Slovenija ostala kot rdeči otok sredi demokratične Evrope.

Izjemno vesel sem nad zmago Sebastjana Kurtza, ki predstavlja novo mlado generacijo politikov. Spomin mi seže tudi poldrugi mesec nazaj v Nemčijo, kjer je zmagala koalicija CDO/CSU. Gre za naše sestrske stranke znotraj Evropske ljudske stranke. Veliko smo skupaj, bil sem v Essnu na kongresu CDU. Prepričan sem, da je to prava politika, politika, ki bo Evropi zagotovila razvoj, stabilnost in varnost. Ta politika nam je takoj dala jasno vedeti, da nam ne zaupa varovanje zunanje šengenske meje, zato  podaljšanje kontrole na notranji meji. Ob največjem begunskem valu oktobra 2015 smo Evropski svet zaprosili za pomoč, ko je preko Slovenije že prešla polmilijonska armada migrantov. Že res, da so nam obljubili  440 policistov, prišla jih je le peščica. Normalno, Evropi smo svojo nesposobnost doslednega varovanja Šengena prikrivali, ko pa je bilo že prepozno, smo jih klicali na pomoč. Tu smo v njihovih očeh izgubili kredibilnost. Sicer pa, v Cerarjevi koalicijski pogodbi, če ji sploh smemo tako reči, so zapisali nekaj o povrnitvi kredibilnosti in mednarodnega ugleda države. Kaj je v teh treh letih Cerarjeva koalicija naredila na povrnitvi kredibilnosti in mednarodnega ugleda Slovenije,  kaj zunanji minister Erjavec? Nič, praktično nič.

Je naša nekredibilnost vzrok mlačnemu odzivu držav EU na razsodbo haaških arbitrov, pri katerih je Cerarjeva vlada iskala odločnejšo podporo za pričetek dialoga s hrvaško o njeni implementaciji?

Prav gotovo! Mlačen odziv, v katerem sicer podpirajo proces implementacije, vendar nič kritičnega do Hrvaške, ki ne priznava razsodbe iz Haaga. Raje so tiho. Minister Erjavec je sprejel skupino ameriških kongresnikov in jim očital molk okoli arbitraže. Zakaj so ZDA tiho ali celo po tihem podpira Hrvaško, ko pravi, da je implementacija arbitraže stvar bilaterarnih pogajanj? Odgovor je pri nas, v naši neuravnovešeni oziroma proruski zunanji politiki.

Mimogrede, zbirni centri za begunce, ki še vedno stojijo v Lendavi, Šentilju in še kje. A gre za prijateljsko darilo nekomu, ker gre verjetno za enormne zneske stroškov najema?

Pred meseci sem ministrici za notranje zadeve Gjerkeševi  postavil podobno poslansko vprašanje o stroških zbirnega centra v Lendavi. Odgovor sem dobil, ti stroški so nekaj čez 50 tisoč evrov na mesec. Vmes so bili šotori že zamenjani, postavljeni so namreč takšni, ki so primerni za zimske razmere. Če seštejemo stroške vseh zbirnih centrov po Sloveniji, se preko palca številka ustavi nekje med 600 in 700 tisoč evri na mesec.

MIgrantsko krizo so nekateri dodobra izrabili za osebno bogatenje, so posredi prijateljske vezi  z vladnimi in ministrskimi krogi?

Gotovo, da so pri tem nesrečnem migrantskem valu mnogi uvideli priložnost za velik biznis. Ni dvoma, da so mnogi do posla prišli preko prijateljskih povezav. Priznam, da sem pri Cerarjevi vladi pričakoval več etike, morale in transparentnosti. Kako je s transparentnostjo, se vidi zlasti pri kadrovanju, kjer se je uveljavil princip, da če ni naš, ni dober!! Zadnja žrtev tega principa je prof. dr. Jurij Toplak, ki je bil kot kandidat evidentiran za občasnega člana Arbitražnega sodišča v Haagu. Predlagal ga je predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez, vodje koalicijskih poslanskih skupin so obljubili podporo. Lista kandidatov je prišla na poslanske klopi, tam pa se je začelo. V nič kaj moralni igri je na koncu je bila od treh izvoljena samo ena gospa, izvisel je tudi prof. dr. Jurij Toplak, izjemen pravni strokovnjak, vendar z napačnim priiimkom.

Ponovila se je zgodba Klemna Jakliča?

Ja, ravno to. Klemen Jaklič je prvi ali drugi tovrstni primer uveljavljenega principa »ne damo mu glasu, ker ni naš«! In to se ne odraža le pri kadrovanju, ki je na nek način prav brutalno, temveč tudi drugod, pri javnih naročilih, pri denarju.

Vrniva se za hip k arbitraži. Rok za pričetek njene implementacije se počasi izteka. Mi mencamo in stopicamo na mestu, Hrvati še vedno glasno zavračajo arbitražo, pričetek procesa je še neznanka. Vse glasnejše so zahteve, da tudi mi ovržemo razsodbo iz Haaga. Kaj se bo zgodilo, ko pade datumska zastavica?

Res je sicer določen šest mesečni rok, vendar po interpretaciji različnih pravnikov gre za inštrukcijski rok, ki ni zavezujoč, vendar morata v tem roku državi storiti vse za njegov začetek. Potrebno bo opredeliti zakonodajni okvir, ustanoviti stalno mešano komisijo, ki bo morala stopiti v naravo in ugotoviti, kje bodo postavljeni količki. Implementacija bo končana, ko bo postavljen zadnji mejni kamen, menda jih bo na kopenskem delu meje kar 12 tisoč. To se bo verjetno zgodilo daleč, daleč v prihodnosti. To mi pač velevajo izkušnje s sosedi Hrvati. Z Madžarsko takih težav nimamo. Pred meseci je DZ ratificiral meddržavni sporazum z Madžarsko o spremembi meje. Šlo je za minimalne in logične spremembe meje v porečju Ledave, kjer smo si izmenjali približno enake površine. Zadeva je bila opravljena hitro, ker sta državi ravnali modro in pametno.

Kar se Hrvatov tiče, se bojim, da bodo 29. decembra letos, ko se izteče polletni rok, preprosto predlagali, da se haaška zgodba zaključi, razsodba o meji pospravi v predale in da se državi vrneta nazaj za pogajalsko mizo. V to seveda ne smemo pristati, ker je vsak, kar se morske meje tiče, z razsodbo 29. junija letos ta eksaktno določena. Naša oblast oziroma slovenska policija bi morala v istem hipu varovati z razsodbo določeno mejo, pa je žal ne. Znova si postavljam vprašanje o naši kredibilnosti, ker nismo sposobni varovati tudi nekaj, kar je od 29. junija 2017 dokončno naše.

Z usodo 34. slovenskih družin, ki so po arbitraži ostale na Hrvaškem, se slovenke oblasti ukvarjajo šele sedaj, v pripravi dokumentacije za haaške arbitre pa kot da niso obstajali.

To sem tudi sam vprašal projektno skupino, ki je pripravljala memorandum. Ali ste se podali na teren ali ste se pogovarjali s prizadetimi, in zatrjevali so mi, da so se, v kar danes dvomim. Seveda se je to dogajalo za zaprtimi vrati komisije za zunanjo politiko, zato o tem javnost ni bila obveščena, sicer bi verjetno tudi prišlo do kakšnih protestov. Sam sem zameril in tudi javno izrekel kritiko vladi in  Miru Cerarju, ki je po razsodbi sicer stopil tudi do Razkrižja, kjer je razsodba prizadela največ ljudi, nato pa s kozarci šampanjca nabiral politične točke v Mirišču, ki ga je arbitraža prisodila Sloveniji. Na Hotizi pri betonarni pa se ni nihče ustavil ne Klemenčič in ne Cerar. Družinsko podjetje, ki ga vodi že tretja generacija, je ves čas od decembra 1992 hendikepirana pri poslovanju, ker je betonarna na hrvaškem katastru, podjetje pa registrirano v Sloveniji. Nikoli ni dobil  subvencij po pomurskem zakonu ali kakem drugem zakonu. Kako bo slovenska država rešila njegov problem, sprejeti interventni zakon je le pesek v oči, zagotovila vladnih funkcionarjev pa zgolj zavajanje.

Tako kot smo  26. junija 1991 stopili na obrežje reke Mure in varovali slovensko ozemlje,  smo to ponovili leta 2006, ko so specialci slovenske  policije stopili na mejo z jasnim sporočilom Hrvatom, da z nami ni dobro češenj zobati, danes tega več nismo sposobni ponoviti!?

Spomnim se dogajanja leta 2006. Imeli smo sejo odbora za zunanjo politiko, sam sem bil njegov podpredsednik. Prisoten je bil tudi zunanji minister Dimitrij Rupel. Naenkrat je zazvonil telefon, skočil je pokonci iz dejal; »moram oditi«! Ja, takratna vlada z Janezom Janšo in ministrom za notranje zadeve Dragutinom Matejem je res odločno odreagirala na hrvaške provokacije. Današnja vlada žal ne, čeprav nam Cerar ves čas zagotavlja, da smo bili na isti strani, ko je govora o odnosu do arbitraže,  žal pa ne premore odločnosti za rešitev stiske ljudi, ki jih je prizadela arbitraža. Tako, kot sem že povedal, smo le desnosredinske stranke v DZ pokazala pravo državotvornost, medtem, ko se okoli arbitraže v vladi vleče vsak na svojo stran. Cerar na eno, Erjavec na drugo, Klemenčič na tretjo.  Erjavec se preko medijev norčuje iz Cerarjeve ponudbe za dialog s Hrvati, ta ga zopet preko medijev okara, potem se oglasi še Pahor, skratka, v vladi ni enotne politike.

Po razglasitvi sodbe haaškega arbitražnega tribunala se je iz prenekaterih ust slišala obtožba o tem, da so botri arbitraže izdajalci slovenskih interesov. Omenjali so imena Pahorja, Erjavca in tako dalje. Vaše mnenje?

Že s plakati in letaki, ki so jih dobila vsa slovenska gospodinjstva, so prejudicirali nekaj, kar ni v naši domeni, temveč arbitražnega sodišča. Na referendumu se je večina odločila za arbitražo prav zaradi čvrstih obljub, zapisanih na letakih, kaj vse bomo dobili. Izkoristili so nevednost volivcev, ki so jim zaupali in nasedli na obljube. Referendum je uspel tudi zato, ker so Slovenci želeli, da se enkrat za vselej reši mejno vprašanje s Hrvaško. Tudi na mojem območju v Prekmurju je arbitraža dobila večinsko podporo. Ljudje so bili siti pregona hrvaških policistov, onemogočanja ribolova, celo brod v lasti KS Hotiza, ki je 60 let  povezoval bregova reke Mure, so Hrvati zaplenili. Takrat so me napadli hrvaški mediji, bil naj bi nacionalist, ker sem izjavil, da so nam odpeljali simbol slovenstva.

Kaže, da se skozi zgodovino Slovenci ves čas umikamo in prepuščamo ozemlje sosedom. Ob osamosvojitvi smo varovali mejo na reki Muri, dobro leto kasneje se je za slovensko javnost policija umaknila z levega brega reke Mure na tako imenovano katastrsko mejo. Kdo je Igorju Bavčarju, takratnemu ministru za notranje zadeve ukaza, da policijo umakne z meje? Bo slovenska javnost kdaj  izvedela, bo o tem kdaj dokumentacija prišla v javnost in izvemo, kdo je stal za tem ukazom?

Na zaprti seji naše komisije smo ta ukaz videli, ko smo pripravljali memorandum. To je bilo za časa druge Janševe vlade leta 2013. Storjenih je bilo toliko napak, da je groza. In to so Hrvati s pridom izkoristili na ustnem zagovoru pred arbitri v Haagu. Kar se pa tega dokumenta tiče, morda bo predmet posebne parlamentarne preiskave, ampak to šele po tem, ko bo sodba implementirana ali pa zrušila za vse večne čase.

Je torej pri tem umiku slovenskih policistov leta 1992 šlo za kravjo kupčijo med Tudjmanom in Kučanom. Nekaj podobnega smo doživeli po koncu druge svetovne vojne pri Štrigovi, pa v Istri, ampak takrat sta mešetarila Kardelj in Bakarič.

Tisti, ki so bili zraven, gotovo ni bil samo eden, bilo jih je več. Prav gotovo to ve krog ljudi, kaj se je dogajalo. Upam lahko, da so vsaj vse stvari papirnato dokumentirane  in da se bo to enkrat lahko tudi videlo. Nekateri posamezniki, med njimi tudi predsednik slovenskega panevropskega gibanja Laris Gaiser,  so od Mira Cerarja zahtevali dostop do gradiva, do memoranduma. Vendar je treba jasno povedati, da je zgodbe konec. Sodba je izrečena, nanjo ni popravkov, tribunal se je po opravljenem delu razpustil, zato ne vidim nobenega razloga, zakaj to gradivo ne bi predstavili javnosti. Zadnjo besedo o tem bi lahko imel tribunal arbitraže.

Greva še k eni aferi, ki jo kot član Logarjeve preiskovalne komisije pomagate razvozlati, o bančni luknji in rudarjih, ki so jo ustvarili. Kaj menite, ali ne gre za osebe, ki so nedotakljive in namesto, da bi bile sankcionirane, se preko zlatega vrtiljaka le vzpenjajo po funkcionarski hierarhiji?

To je res neverjetno. Poslanci in strokovni del parlamentarne preiskovalne komisije smo se zakopali v gradivo, ki ga je za en šleper, skušamo skozi dokumentacijo in tudi zaslišanja odgovornih priti zgodbi do dna. Zaslišujemo sedanjega predsednika republike, takrat pa predsednika vlade Boruta Pahorja in on prostodušno pove, da obžaluje, ker je spregledal bančno problematiko. In ljudstvo mu to oprosti. Meni in vam tega ne bi oprostili. Enako velja ugotovitev za pralce iranske milijarde evrov preko državne NLB. Za to je vedel ves politični vrh, menda le predsednik DZ Pavle Gantar ni bil o tem obveščen, ker bi morda on takoj sprožil parlamentarno preiskavo. Kršili smo mednarodni embargo Irana, mu oprali milijardo evrov, tudi zato danes trpi naša kredibilnost v mednarodnem prostoru. Preiskovalna komisija pod vodstvom Anžeta Logarja je opravila izjemno delo. Pripravili smo sklepe, ki so doživeli soglasno podporo v DZ.  Potrjen je tudi sklep o oblikovanju posebnega tožilstva in sodišča, ki bi se ukvarjala z bančnimi rudarji in njihovimi botri. V prvem branju je zakon dobil zadostno podporo. V drugem branju je na odboru zmanjkal en glas podpore. Sicer smo protestirali in predsednika DZ Brgleza spraševali, kakšna je to parlamentarna demokracija, da nek zakon v prvem branju dobi večinsko podporo, nato pa ga osem koalicijskih poslancev na odboru zruši. Zakon sicer pride v  drugem branju pred poslance v DZ, vendar se o njem ne glasuje, ker ga je zavrnil že matični odbor. Gre za klasično oblastniško diverzijo, za katero so našli razlago v poslovniških določilih. Vendar je nerazumljivo, da nek zakon, ki je začel svojo pot sprejemanja na plenarnem zasedanju, ne doživi epiloga na plenarnem zasedanju, temveč ga z večinsko podporo poslancev koalicija zruši na matičnem odboru. Brglez je sicer obljubil revizijo poslovnika DZ, ampak prej bo konec tega mandata.

Pa bo Logarjevi komisiji uspelo do konca mandata pripraviti sklepno poročilo?

Prepričan sem, da nam bo uspelo, ker so bila dosedanja vmesna poročila na komisiji sprejeta soglasno, enako soglasno podporo so doživeli tudi sklepi v DZ. Ne verjamem, da bi si kdo privoščil diverzijo, čeprav smo skozi preiskovalni postopek prišli do krutega spoznanja o »ugrabljeno državi«! Že to, da je »pralni stroj« državne NLB opral milijardo evrov iranskega denarja, ga prenakazal na nekaj tisoč računov, da se je neznano kam prelilo do 600 milijonov evrov provizije, zahteva, da se v končnem poročilu, ki bo na voljo tudi organom pregona in tožilstvu,  postreže z vsem, tudi z imeni. Pri tem je najbolj žalostno, da je tudi pri tem okrnjena slovenska kredibilnost. Da imamo pralnico iranskega denarja so prve ugotovile tuje obveščevalne služne, druge države, mi pa se še danes sprenevedamo in iz ust najbolj odgovornih slišiš morda le to, da gre za domnevno pranje. Nič domnevno, pranje se je zgodilo.

Potem pa mi povejte, na katerem področju delovanja slovenske države tujina s prstom ne kaže na nas? Še resolucije, s katero bi obsodili vse totalitarne sisteme, vključno s komunizmom, nismo sposobni sprejeti.

Tudi pri tem smo nek evropski unikum.  Najbolj sveže, sprejemanje zakona o kazenskem postopku. V NSi nismo bili zadovoljni z njim, zato smo se vzdržali pri glasovanju. Bil pa je sprejet naš amandma, da se podaljša rok za popravo krivic.  To je seveda dvignilo nekega mladeniča iz SD (Škoberne), govori o partizanih in da ne bo podpiral kolaborantov. Kaj pa ima to veze s podaljšanjem roka za popravo krivic. Naš amandma in izglasovan veto v DS, je Klemenčičev zakon padel.

Volilno leto je pred nami. No ja, nekaj malega je že za nami, kar se predsedniških volitev tiče.  Bodo parlamentarne volitve prihodnjo pomlad znova ponudile nove obraze, kot smo jim bili priča doslej?

Upam, da so se Slovenci skozi ponudbo novih obrazov in novih politik kaj naučili, četudi ne izključujem, da bodo volitve znova postregle s kakšno stranko novih obrazov. Ne upam pa si ugibati, v kolikšni meri je slovensko volilno telo še naivno, da bo nasedlo novim obrazom. Izkušenj z njimi je več kot dovolj, obrazi se selijo. Ampak gre za projekte na kratek rok, poglejte Pozitivno Slovenija, pa SMC, po izjemnem volilnem izplenu, jih praktično v naslednjem mandatu ni več.  

Končajva pogovor še s komentarjem o dogajanju v španski Kataloniji, kjer osamosvojitvene težnje vse bolj zaostrujejo notranje politični položaj v Španiji. Gre res le za notranjo zadevo Španije, ali bi se morala v reševanje težav aktivneje vpeti tudi Evropska unija, kakor na ves glas zahteva nekdanji predsednik Milan Kučan?

Zanimivo, javno  zahtevo za sklic nujne seje odbora za zunanjo politiko in odbora za evropske zadeve je zahtevala Nova levica, ki je ob letošnjem prazniku osamosvojite 25.junija javno razglašala, da je škoda, ker se je to zgodilo, ker se je s tem na žalost prekinila revolucija (Violeta Tomič). Sam sem počakal, da se bo zgodil tako imenovani referendum, nato pa že v ponedeljek, 2. oktobra ministra za zunanje zadeve Erjavcu prosil, da odboru informacijo in stališča republike Slovenije do katalonskega vprašanja.  Na skupni seji obeh odborov, OZP in OZU smo zavrgli vse  sklepe, ki jih je pripravila Združena levica, s polovično podporo pa so bili sprejeti sklepi koalicije. V Ponedeljek, 16.oktobra smo imeli sejo za zaprtimi vrati, na njej poročevalca dr. Dimitrija Rupla. Na koncu sem predlagal zgolj seznanitveni sklep, da smo se seznanili s stališči republike Slovenije. Zanimivo, da je prišla koalicija s svojim sklepom, ki ga je na twiterju objavil gospod Casals, predstavnik Katalonije na Dunaju. Ta je objavil povsem napačne sklepe s petkove seje OZP, na kateri mu je skušal poslanec ZL Luka Mesec izboriti pravico do besede, v ponedeljek pa je hotel po vsej sili vstopiti na sejo, čeprav smo jo imeli za zaprtimi vrati. Dejal je, da je vabljen, da je diplomat Katalonije, kar ni res, ker ta pokrajina ni mednarodni subjekt. Zato sem seveda posredoval pri predsedniku DZ Milanu Brglezu z zahtevo po zaščiti integritete OZP in DZ.

Seveda, ko izrečeš Katalonija, se pri mnogih odprejo čustva iz leta 1991. Če pa racionalno pogledamo, ne morejo vleči vzporednice med slovensko in katalonsko osamosvojitvijo. Skupno nam je to, da smo oboji evropski narod. Mi smo imeli v ustavi iz leta 1974 zapisano pravico do samoodločbe, tega v španski ustavi ni. Tudi sicer ne more le tretjina Kataloncev odločiti vprašanje samostojnosti. Vseeno je naše stališče, da se Slovenija na ravni EU zavzema za rešitev, ki bo temeljila na dialogu. Ne Slovenija, kaj šele EU se nimata pravice vmešavati v notranje zadeve Španije.

Boris Cipot