Nekategorizirano

Kako je Udba iskala 5 kilogramov zlata dr. Anteja Šariča, medvojnega lastnika Radenske

Bilo je skoraj pred štirimi desetletji, ko sem kot urednik tovarniškega glasila Radenski vestnik pripravljal svečano številko časopisa ob obletnici delovanja Zdravilišča Radenci. Med drugim sem v roke dobil tudi nekatere dokumente o nekdanjem lastniku Radenske dr. Anteju Šariću, ki so ga so kot sodelavca 
okupatorja ustrelili 1945.

Da v svečano številko Radenskega vestnika uvrstim tudi prispevek o dr. Anteju Šariću, me je prepričalo pripovedovanje zdaj že nekaj krepkih let pokojnega zobozdravnika  dr. Danijela Hojsa, ki je imel svojo ordinacijo v veznem hodniku med Terapijo in Slatinskim domom.Med številnimi pogovori mi je med drugim tudi govoril o tem, kako je dr. Ante Šarić s sanitenim materialom in zdravili oskrboval partizane na Pohorju, pokazal mi je tudi bunker, v katerem so bili skriti ranjeni partizani, ki jih je dr. Šarič prevzel v zdravstveno oskrbo. Dr. Danijel Hojs mi je pripovedoval tudi o kalvariji pohorskega bataljona, mi priznal, da je bil on (Danijel Hojs) komandir partizanske udarne trojke, ki je imela nalogo likvidirati izdajalca pohorskega bataljona, ki pa je vojno in NOB končal kot nosilec partizanske spomenice in celo z nazivom narodnega heroja.

Skratka, zgodbo o dr. Šariču sem objavil, kar je seveda sprožilo pravcati punt med številnimi člani ZZB NOV, ki so uživali v blagodeti proračunsko plačanega bivanja v Zdravilišču Radenci. Zgodil se je shod v restavraciji hotela Radin, borci so zahtevali orožje, da obračunajo z mano in s takratnim generalnim direktorjem Radenske Ferijem Horvatom. Še radgonska občinska ZK se je lotila lova na čarovnice. Razlog je seveda preprost. V takratnem času je bila edina partijsko zveličana resnica, da je bil dr. Ante Šarič sodelavec nemških okupatorjev, ki ga je po vojni sodišče slovenske narodne časti avgusta 1945 obsodilo na 10 let zapora in odvzem vsega premoženja v Radencih (kamor sodi tudi Zdravilišče Radenci, d. o. o., Radenska, d. d., nepremičnine in vinogradi), v Laškem (600 ha gozda) in na Čatežu (Čateške toplice). Za vsak primer pa so ga leta 1945 tudi likvidirali. 

Sodišču je predsedoval Prohinar Viktor, javni tožilec je bil dr. Farkaš Franc, branilec pa Gorše Franc, ki se v postopku niti enkrat ni oglasil. Vrhovno sodišče RS je po osamosvojitvi Slovenije sodbo razveljavilo. Obtožili so ga, da je kriv, da je za časa okupacije dal celotno zdravilišče Radencev v službo okupatorju, da je vabil k sebi dr. Guggenthala Aleksandra, katerega izročitev je zahtevala komisija za raziskovanje vojnih zločinov, in da je več časa v gosteh imel nekega višjega nemškega oficirja. Zapisali so še, da je gospodarsko sodeloval z okupatorjem, da je bil vodja nemškega življa v Radencih. V postopku sojenja so pričali trije domačini, in sicer Domanjko Alojzija, Budja Hanika in Vurcer Osvald, vsi zaposleni pri dr. Šariću. Vsi so pričali o visokih oficirjih, ki so med vojno obiskali zdravilišče Radenci.

Publicist in raziskovalec naše polpretekle zgodovine, danes pa tudi župan občine Radenci Roman Leljak, je na osnovi dokumentov, ki jih je izbrskal v  slovenskem državnem arhivu, objavil zanimivo zgodbo o “Šaričevih petih kilogramih zlata,” ki so dolga leta burili duhove Radenčanov.

Takole je zapisal: 

26 januarja 1948 je UDBA zaslišala Maršek Gizo iz Križevcev pri Ljutomeru. Njeni starši so imeli v najem Šaričevo restavracijo v parku v Radencih. Povedala je, da je med vojno živela in študirala v Mariboru. Delala je v gostilni Nekrep kot natakarica. Pri njej se je večkrat ustavil dr. Šarić, ko je prihajal iz Slovenske Bistrice, kamor je partizanom vozil sanitetni material, ki ga je na črno dobival iz Zagreba ter hrano in pijačo. Vse skupaj je vedno bilo prekrito z zaboji »slatinske« vode, ki so se takrat uporabljali za transport steklenic.

13.03.1945 so dr. Šariča aretirali Nemci. Po pričanju Maršikove je žena na vsak način hotela priti preko nje v stik s dr. Šaričem, pošiljala je ogromne količine vina, cigaret, mesa, da bi lahko podkupila Nemce. V gostilno Nekrep so namreč hodili tudi nemški oficirji. S Šaričem v zaporu ji je uspelo izmenjati štiri pisma. V prvem je naročil, da naj za veliko sliko v njihovem stanovanju umaknejo neke dokumente, naročil je tudi, da naj odpustijo sobarico v Radencih, stanujočo na Kapeli, ki ga je izdala. Prosil je tudi, da naj poišče dr. Guggenthala, da naj ta posreduje pri Nemcih. Ta je odgovoril, da ne bo posredoval, ker da je dr. Šarić milijone pošiljal partizanom. Maršek Giza je imela kontakt z nemškim oficirjem Šnajderjem. Najprej so se dogovarjali, da če bo posredoval pri izpustu dr. Šarića, bo dobil za nagrado vilo v Radencih. Šnajder ni pristal, zahteval pa je 20.000 RM. Šarič je preko pisma Maršik Gizi zaupal skrivnost o 5 kg zlata, ki da ga naj izroči Šnajderju.

Dokumenti ne razkrivajo, če je Maršek Gizi uspelo predati zlato Šnajderju. Udbi je to zanikala, saj je na dan, ko je hotela po zlato v Radence, v časopisu prebrala, da je dr. Anton Šarić ustreljen pri Betnavskem gradu v Mariboru. Ustreljen je bil 05.04.1945. Šnajder je kasneje hodil k njej, jo celo peljal do groba Šarića in dokazoval, da je grob prazen, in da je v resnici Šariću omogočil pobeg v Avstrijo. 
Udba v komentarju zapisnika še zapiše, da zlata v Radencih niso našli.

Mogoče vam bo všeč