Kadrovski tsunami po veleposlaništvih

Vladna razgradnja zunanje politike

V teh turbulentnih časih klimatskih sprememb nas bo doletel še kadrovski tsunami zaposlovanj po veleposlaništvih in s tem pozicioniranje vladnih ljudi pred bližajočimi volitvami. Vlada je imenovala deset novih veleposlanikov, enega celo na zalogo (?). Zakaj se tako mudi, kaj je z izpolnjevanje strogih meril in karierami poklicih diplomatov, da o ugledu Slovenije v svetu ne govorimo. Da vlada ne vlada, vidimo v zunanji politiki v problemih, vezanih na rešitev mejnih vprašanj s Hrvaško, avstrijsko ignoranco pri spoštovanju schengenskih pravil na severni meji, nekredibilnost komunikacije z organi EU, asimetrije pri obravnavanju globalnih velesil, Mercatorjem in še bi lahko naštevali. Če želimo, da bo Slovenija v prvi ligi Evropskih držav, moramo v igro poslati tudi profesionalno ekipo, ki glede na izkušnje in kariero, lahko to tudi doseže. Za to pa bo potrebno, da zaveje veter sprememb v zunanji politiki, ki bo prevetril to dolino šentflorjansko.

Od vlade in Ministrstva za zunanje zadeve se pričakuje, da za imenovanja pojasnijo kvalificiranost teh kandidatov. Pojasniti bo potrebno tudi konkreten razlog imenovanja VP za Beograd, ki je bil kot izjema in imenovan vnaprej, ‘na zalogo’ in bo še pod novo vlado čakal na odhod. Zato pozivamo vlado, naj ta imenovanja prepusti v potrditev novi vladi, ker je to edino politično korektno. Sistematizacija MZZ se prilagaja osebnim interesom, ne pa strokovnim argumentom primerne vsebinske razdelitve in sorazmerne kadrovske zasedbe.

V vsakem mandatu vlade ali celo večkrat na mandat se sistematizacija MZZ spremeni, največkrat tako, da se ugodi partikularnim interesom trenutno vplivnih posameznikov na MZZ. Strokovni argumenti glede potreb po primerni vsebinski razdelitvi in ustrezni kadrovski zasedbi posamezne organizacijske enote so prezrti. Posledica so enote, kjer ljudje pregorevajo zaradi prekomerne obremenjenosti (in ne poznajo kosila med 8-urnim delavnikom, ki to nikoli ni, temveč je vedno razvlečen v pozno popoldne in večer), in enote, kjer se z marginalnimi vsebinami, ki nimajo vpliva v korist nacionalnih interesov, ukvarja več ljudi kot je potrebno. Gre za neučinkovito razdelitev dela in organiziranost delovnih procesov, kar se pozna na rezultatih in tudi  na ugledu slovenske diplomacije.

Problematika kadriranja na vodstvene položaje

Že leta je praksa, da so na vodilne položaje na MZZ imenovani “neproblematični” ljudje, anonimni posamezniki brez lastnega mnenja – to so tisti uradniki, med njimi tudi nekateri  sposobni in opremljeni z ustreznimi znanji, za katere se ve, da bodo navodila od zgoraj upoštevali brez pomisleka, ne glede na njihovo vsebino in ne glede na stališča stroke. Na kolegijih ne bodo problematizirali odločitev, s katerimi so seznanjeni in ne bodo tvegali ugovora in s tem zamer nadrejenih. Ne bodo izrekali pomislekov, s katerimi bi moral kompetentni uradnik po službeni dolžnosti seznanjati svoje nadrejene. Zdržali bodo leto ali dve ter bodo nato nagrajeni z mandatom v tujini. Prav napotitve v tujino v letu 2018  so doslej najbolj konkreten dokaz tovrstnega kadrovanja.

Vrnitev iz tujine – neizkoriščanje pridobljenega znanja

Kot po pravilu se diplomate, ki se po 4-letnem mandatu vrnejo iz tujine, razporeja na delovna mesta, ki z njihovim 4-letnim mandatom nimajo nikakršne povezave. Tako se izgublja dragoceno znanje in izkušnje, pridobljene v tujini, diplomati ne morejo razviti specifičnih znanj in postati eksperti. Kadrovska politika zunanjega ministrstva v smislu modernega upravljanja s kadri (Human resource management) ne obstaja, obstaja samo kadrovska kombinatorika, ki mora ustrezati naslednjim ključnim kriterijem: lojalnost vodstvu MZZ, pripadnost strankam vladajoče koalicije in izpolnjevanje zakonskih pogojev. Po potrebi pa se lahko pogoje tudi prilagodi, recimo kriterij znanja jezika ali z zakonom določene časovne omejitve, o čemer priča nekaj  napotitev iz zadnjih let. Kriterij kariere in poklicnih uspehov, strokovnosti, samostojnosti,  samoiniciativnosti, predvsem pa sposobnosti vodenja kolektiva, so v celoti odrinjene na rob. 

Pomanjkljivo določanje prioritet

Kot z resursi omejena diplomacija bi morala slovenska diplomacija določiti prioritete in se nanje osredotočiti; tako v bilateralnem-geografskem smislu kot tudi v multilateralnih forumih, pa tudi v EU. Posledica pomanjkanja jasnih prioritet je, da slovenska diplomacija sodeluje in upravlja s prevelikim številom domačih in mednarodnih  pobud in vsebin, ki preprečujejo, da bi bilo lahko to delovanje učinkovito, uspešno in kvalitetno. Namesto da bi po skandinavskem zgledu, zlasti Norveške, fokus zožili na eno ali največ dve  jasni prioriteti na posameznih področjih,  se nam dogaja ukvarjanje z vsem; potem je vse narejeno povprečno ali površno, slovenska zunanja politika pa ostaja neprepoznavna.

Ukinitev oblike dela na daljavo

Delo na daljavo (2 do 3 dnevi tedensko) kot oblika, ki jo dovoljuje Zakon o delovnih razmerjih, in je v pristojnosti in dobri volji delodajalca, se je na MZZ uvedlo pred približno 8-imi leti za  približno ducat uslužbenk na tistih področjih, kjer narava in vsebina dela to dovoljuje. V zadnjem letu je sekretariat MZZ to moderno in dokazano koristno obliko dela s spremembami aneksov o zaposlitvah in z zavrnitvami prošenj praktično ukinil. V času, ko razvite države v kontekstu energetske učinkovitosti izvajajo in v strategijah napovedujejo (Švedska) uvedbo dela na daljavo kot sredstva za dosego energetske samozadostnosti in predvsem zmanjševanja obveznih delovnih ur, slovenski  MZZ to obliko ukinja. Delo na domu, ki ga poznajo tudi druge diplomacije (celo na DKP-jih) pa tudi slovenska javna uprava (MJU sestavlja pravilnik o tem), se je izkazalo kot učinkovito in je dobro ocenjeno s strani nadrejenih; predvsem pa je prijazno do družin in okolja, posledično pa je zniževalo stroške administracije, kot so prevozi, nadomestila za malico in osnovna sredstva.

Epilog

Namesto skoraj vsakoletnih  in vse bolj absurdnih preurejanj organigramov in sistematizacij slovenska diplomacija potrebuje temeljito debirokratizacijo in popolno  prenovo na področju upravljanja s kadri. Samo tako bo postala  primerljiva z modernimi diplomacijami, kakršne so skandinavske in še posebej sosednja avstrijska, ki so izključno poklicne in kjer se kadre spremlja in aktivno podpira od prvega dne službe  do upokojitve. Moderna  diplomacija je namreč tista, kjer država kar najbolje izkorišča  znanje in ambicije diplomatov in jim pri tem omogoča, da v času kariere razvijejo specifična znanja in postanejo vrhunski eksperti na posameznih področjih. Naloga kadrovske politike ni ugajati željam političnih strank, ampak mora upravljati izključno z ambicijami in sposobnostmi kadrov ter jih postavljati v službo nacionalnih interesov. Slovenija mora biti v prvi ligi Evropskih držav, zato moramo v igro poslati tudi takšno ekipo, ki glede na izkušnje in kariero, lahko to tudi doseže.

Dr. Bojan Dobovšek

Za stranko Dobra država