Jožef Klekl pred 100 leti: “Povsod pokažimo, da smo Slovenci!”

Andrej Lažeta, kaplan v Stolni župniji svetega Nikolaja v Murski Soboti, je pred kratkim v samozaložbi izdal knjigo, ki ji je dal naslov po zgodovinskem stavku, v Beltincih ga je 17. avgusta 1919 pred več kot 20 tisoč zavednimi Slovenci z leve in desne strani reke Mure izrekel duhovnik in narodni buditelj Jožef Klekl:”Povsod pokažimo, da smo Slovenci!”  Prekmurci bomo, upam pa, da tudi vsi zavedni Slovenci, v soboto, 17. avgusta praznovali 100 letnico, odkar smo se po volji velikih sil, zmagovalk prve svetovne vojne na pariški mirovni konferenci, združili Slovenci, živečimi v ostalih slovenskih pokrajinah v okviru države SHS.

Andrej Lažeta sodi v mlado generacijo duhovnikov, novomašnik je postal pred štirimi leti, izhaja pa iz Prihove pri Slovenskih Konjicah. Kako to, da se je kot nekdo, ki ne izhaja iz Prekmurja, lotil obsežne naloge, povezane s 100 letnico? “Na Teološki fakulteti pripravljam doktorsko dizertacijo na temo verskih resnic o devici Mariji na duhovno, moralno in kulturno življenje prekmurskih Slovencev v prvi polovici 20. stoletja. Zagotovo je največji dogodek v tem obdobju 20. stoletja združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Po drugi strani pa sem po pregledu obilice zbranega zgodovinskega gradiva ugotovil, da je Jožef Klekl Mariji vnebovzeti pripisal to rešitev, kako Prekmurje in s tem prekmurske Slovence iztrgati iz krempljev boljševistične Madžarske, v kateri je vladal Bela Kun. 

Najsodobnejša izhodišča za razumevanje združitve prekmurskih Slovencev s Slovenci 1919

Najbolj pa ga je k pisanju knjige spodbudila ljubezen do resnice. “Težko je namreč prenašati vse obvode oziroma zameglitve vloge prekmurskih katoliških duhovnikov pri tem zgodovinskem dogodku, ki se pojavljajo prav v letu, ko slavimo 100 letnico.” Pri tem Andrej Lažeta spomni na letos izdano knjigo dr. Uroša Lipuščka “Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 – Vloga ZDA in kartografa Douglasa W. Johnsona pri doloćanju slovenskih (prekmurskih) mej. Lipušček, tako Andrej Lažeta, se trdno drži teme, zapisane v naslovu knjige, zato se ne dotakne pomena slovenske didplomacije, niti dogajanj v Prekmurju, prekmurske narodne buditelje prikazuje kot politično pasivne in neorganizirane, vlogo dr. Frana Kovačiča oin dr. Matije Slaviča na pariški mirovni konferenci pa omeni le v dveh opombah. Lipušček je spregledal tudi vlogo treh katoliških duhovnikov, narodnih buditeljev Jožefa Klekla, Ivana Jeriča in Jožefa Godine, zato pa ne pozabi na boljševističnega zločinca Vilmoša Tkalca in njegove rdeče Prekmurske republike, ki jima nameni kar dve poglavji knjige. Lipušček tudi zgrešeno ugotavlja, da je velike sile na mirovni konferenci vplivala razglasitev boljševistične madžarske republike Bele Kuna in Prekmurskem republike Vilmoša Tkalca. 

Sklepna misel govora Jožefa Klekla v Beltincih 17. avgusta 1919:

“Vsi smo izkusili, kako bridko je, če se materni jezik, za vero najdražja krasota, vklenjuje v verige. Naša prva dolžnopst je, da sedaj popravimo, kar smo zamudili, da povcsod pokjažemo, da smo Slovenci, da povsod pokažemo, da nismo boljševiki, ampak verni Slovenci!”

VIDEO pogovor z Andrejem Lažeto: