JOŽE PUČNIK IN MAGIČNA MOČ SVOBODE

Včeraj je minilo 28.let, kar je Uradni list takratne Socialistične republike Slovenije objavil Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Podpisati ga je “moral”  takratni predsednik predsedstva SRS Milan Kučan, ki mu samostojna Slovenija ni bila intimna opcija. V podpis ga je  “prisililo” dejstvo, da so delegati vseh treh zborov republiške skupščine, največ odpora je bilo sicer v Družbenopolitičnem zboru, v katerem so sedeli “stari-novi” obrazi prenovljenih komunistov, izglasovali zakon, ki ga je predlagala koalicija Demos, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik. 

Tekst o zgodovinski veličini dr. Jožeta Pučnika za procese osamosvajanja in demokratizacije Slovenije nam je posredovala dr. Andreja Valič Zver, direktorica Centra za narodno spravo.

»Samo nekdo, ki je bil zares pahnjen v temo, ve

kaj je svetloba. In nekdo, ki so mu ukradli na desetine,

na stotine, na tisoče svetlih dni, zagotovo ve,

kaj je sončen dan….

Samo tisti, ki je kdaj bežal iz zapora, ve,

koliko je res vredna svoboda.«

Janez Janša

JOŽE PUČNIK IN MAGIČNA MOČ SVOBODE

Če bi kdo poizkušal na empirični ravni dokazovati, kakšno moč ima svoboda, bi lahko za študij primera izbral kar življenje in delo dr. Jožeta Pučnika, ki je najbolj zaznamoval slovensko politično zgodovino v drugi polovici 20. stoletja. Svojo politično pot je začel kot upornik in disident, zapornik in emigrant. Ko se je v osemdesetih vrnil v Slovenijo, je postal osrednja figura demokratizacijskih in osamosvojitvenih procesov.

Rodil se je 9. marca 1932 v kmečki družini v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici. Že v svojih srednješolskih letih je doživljal tegobe mladega upornika. Njegovo sodelovanje pri tajnem glasilu Iskanja in pri krožku, kjer so se med drugim pogovarjali o človekovih pravicah, mu je prineslo prve kazni: izključitev iz šole in zasebno opravljanje izpitov na gimnaziji. Prepovedali so mu opravljati maturo, zato se je odločil najprej za služenje vojaškega roka, maturo pa je smel opravljati  šele po odsluženi vojaščini.

Kasneje se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer je študiral filozofijo in primerjalno književnost. V člankih iz tistega časa se ukvarja z vprašanjem človekove svobode, pri čemer pride do zaključka, da je potrebno „svobodo uresničevati”, torej si aktivno prizadevati zanjo. Prav ta aktivni koncept uresničevanja svobode ga je – po njegovem mnenju – „verjetno pozneje spravil v zapor”.

Po diplomi leta 1958 so Pučnika na oddelku za filozofijo zaposlili kot asistenta pri dr. Almi Sodnikovi. Zdelo se je, da se pred pronicljivo razmišljujočim mladim intelektualcem odpira uspešna univerzitetna kariera. Toda zgodilo se je drugače. Zaradi člankov, zlasti članka v Reviji 57 z naslovom Naša družbena stvarnost in naše iluzije, v katerem je kritično ocenil družbene razmere, je bil jeseni istega leta aretiran. Pogumno, čeprav glede na razmere nekoliko naivno, se je Pučnik zavzemal za odvzem »kultne nedotakljivosti« vladajoče partije. Opozarjal je na prepad med ljudstvom in oblastjo ter vse večje nezaupanje oblasti do ljudstva. Krivdo je pripisoval oblasti, zato se ljudje po njegovem mnenju niso socializirali, ampak privatizirali, oblast pa se je birokratizirala.

Zaradi teh stališč je bil aretiran. Očitali so mu sovražno propagando, združevanje proti ljudstvu in državi ter rušenje ljudske oblasti. Obsojen je bil na devet let strogega zapora. Ob splošni amnestiji leta 1961 so mu kazen znižali na sedem let, po petih letih pa je bil junija 1963 pogojno odpuščen. V mariborski kaznilnici je doživljal hudo nasilje, marksizem pa je spoznal kot »…zločinski, neodvisno od namenov ljudi, ki so skozi to filozofijo delovali.« Marksizem je po Pučnikovem mnenju utelešal Machiavellijev princip, da cilj posvečuje sredstva .

Kljub pogojni kazni se je Pučnik želel vključiti nazaj v intelektualno in publicistično delo. Vrnil se je v Ljubljano in v 33-34 številki Perspektiv objavil razpravo O dilemah našega kmetijstva. Že v uvodu je poudaril, da pri kmetijstvu ne gre za ekonomski problem, ampak ga je revolucionarna metoda spremenila predvsem v ideološki, politični in socialni problem. Nova oblast naj bi v kmetih videla predvsem oviro in problem. ”Forsirana” kolektivizacija je povzročila ogromno škodo. V tem smislu je Pučnik zahteval večje investicije tudi v zasebni sektor ter večje moralne in materialne spodbude za večjo gospodarsko podjetnost. Sicer je menil, da socialistično kmetijstvo, ki temelji na ideoloških, ne pa ekonomskih osnovah, ne bo moglo proizvesti dovolj hrane in bo še naprej uvažalo žito iz ZDA. Kasneje je Pučnik ugotavljal, da je bil “kljub skrajni zadržanosti… članek ostra obsodba povojne kmetijske politike.“ Revija je bila hitro razprodana, dosegla pa je tudi precejšen medijski odmev. Maja 1964 je bil Pučnik ponovno aretiran in obtožen sovražne propagande. Sodišče je preklicalo pogojni izpust in moral je še enkrat v zapor, tokrat na Dob. Dvajset mesecev je preživel v samici. Po odsluženih dveh letih zapora je neuspešno iskal zaposlitev.

Pri starih znancih, za katere je še verjel, da so njegovi prijatelji, je preizkusil možnost nadaljnega publicističnega dela. Pri nobenem, ne pri Tarasu Kermavnerju, ne pri Venu Tauferju, ne pri Veljku Rusu, ni dobil podpore za kaj takega. Počutil se je izključenega,  izigranega in osamljenega. Beg v tujino je ostala takrat edina opcija. Zaradi sramotnega dejstva, da mu ljubljanska univerza ni hotela dati potrdila o diplomi,                      je v Nemčiji, kjer je dobil politični azil, najprej delal kot pomožni delavec v cinkarni in pristanišču. Ob delu se je leta 1967 vpisal na univerzo v Hamburgu, študiral sociologijo, filozofijo in pedagogiko ter študij leta 1971 končal z doktoratom. Dobil je mesto docenta za sociologijo na Univerzi v Lüneburgu, kjer se je leta 1989 upokojil kot višji akademski svetnik.

Po letih, ki jih je preživel v Nemčiji, kjer se je uveljavil kot univerzitetni predavatelj in znanstvenik, se je v drugi polovici osemdesetih let ponovno vključil v politiko. Sprva kot publicist in nato vedno bolj kot politik, je s svojim pogumom, premočrtnostjo in sposobnostjo analize vtisnil najmočnejši pečat procesu demokratizacije in osamosvojitve.

Pučnik se je najprej vračal s pisanjem kritičnih prispevkov v Novo revijo. Leta 1987 je v znameniti 57. št. Nove revije (Prispevki za slovenski nacionalni program) objavil enega ključnih prispevkov. Istega leta je izdal knjigo Kultura, družba in tehnologija, v kateri obravnava esencialna vprašanja razvoja moderne družbe in slovenskega naroda.

Leta 1989 se je aktivno vključil v politiko, najprej kot vodja Slovenske socialdemokratske zveze, nato pa kot vodja združene slovenske opozicije Demos. Demos je pod njegovim vodstvom aprila 1990 zmagal na prvih svobodnih demokratičnih volitvah v Sloveniji, oblikoval vlado in izvedel plebiscit o slovenski samostojnosti. Od 93,2% volilnih upravičencev jih je kar 88,5 % glasovalo za slovensko samostojnost. Od tu znana Pučnikova trditev: »Jugoslavije ni več. Sedaj gre za Slovenijo.« Vlada si je vzela pol leta časa, da je pripravila vse potrebno za dejansko osamosvojitev in zbrala potrebne vire za obrambo osamosvojitvenih sklepov. Datum realne slovenske osamosvojitve je bil 25. junij 1991. V vojni za Slovenijo, ki je sledila agresiji jugoslovanske armade, sta Pučnik in Demosova vlada odigrala ključno vlogo.

Pučnik je po zmagi v vojni za Slovenijo in začetkih mednarodnega priznanja samostojne Slovenije pod močnim pritiskom razpustil Demos. S svojo stranko se je leta 1992 komaj uvrstil v parlament. Leto kasneje je stranko prepustil Janezu Janši, sam pa se je posvetil parlamentarnemu delu ter raziskovanju in popravi krivic iz časa komunističnega režima. Leta 1997 se je upokojil, a je aktivno deloval v Slovenski demokratski stranki vse do svoje smrti januarja 2003.

Vsi ključni sopotniki tistega časa dr. Jožetu Pučniku priznavajo najpomembnejšo vlogo v procesu demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Zgled za nove rodove ostajajo Pučnikova zavezanost resnici, iskrenost, transparentnost ter predanost Sloveniji in pošteni politiki.