IranNLBgate tudi na mednarodnem parketu

Afera pranja iranskega denarja v državni NLB je gotovo ena od največjih afer v samostojni Sloveniji, ne le zaradi velikanske vsote milijarde evrov, temveč predvsem zaradi posledic, ki so zaradi teh nezakonitih poslov nastale doma in po svetu.   Slovenska vladajoča politika in tudi dominantni mediji se te afere lotevajo zelo zadržano, skorajda sramežljivo, medtem ko v tujini narašča zanimanje za to dogajanje v slovenski državni banki in primer se nezdržno seli na mednarodni parket.  

Naslednji teden bo v Bruslju na odboru PANA, posebnem odboru Evropskega parlamenta, ki preiskuje pranje denarja, davčne utaje in izogibanje davkom, kar nekaj ur namenjenih pranju denarja v NLB ali aferi, ki jo v medijih v novodobnem spletnem jeziku označujemo tudi kot #IranNLBgate. Sem edina evropska poslanka iz Slovenije, ki deluje v odboru PANA, in uvrstitev te točke na dnevni red je treba gledati najmanj na dveh ravneh. Prvič, Sloveniji ne more biti v čast, da se pred evropsko javnostjo zagovarjamo zaradi kriminala, kar pranje denarja prav gotovo je. Ta velika slovenska pralnica denarja je potekala v letih 2009 in 2010, to je  v času, ko so veljale zoper Iran stroge sankcije na treh ravneh, na ravni OZN, Evropske unije in Mednarodne agencije za atomsko energijo. In drugič, uvrstitev na dnevni red tega odbora pa seveda kaže na to, da je Evropski parlament vendarle v skrbeh, kaj se je dogajalo in kaj se dogaja v Sloveniji in našem bančnem sistemu.
 
Sicer pa od zaslišanja na odboru PANA pričakujem veliko več, kot sem pričakovala  – in na koncu tudi dobila –  od odgovora na moje poslansko vprašanje. Pred letošnjim poletjem sem namreč na Evropsko komisijo naslovila jasno in neposredno vprašanje, ali so seznanjeni z afero pranja denarja v NLB. Domnevala sem namreč, da če obstajajo dokazi, da je bila oprana milijarda evrov, je bila o tem  poleg slovenskega državnega vrha obveščena tudi Evropska komisija. No, iz odgovora ni bilo mogoče jasno razbrati, ali so o teh poslih slovenskih bančnikov ob vedenju slovenske politike v času Pahorjeve vlade bili seznanjeni tudi vrhovi evropske politike in bančništva, saj je Komisija v odgovoru sporočila le to, da zadevo sedaj spremljajo in da bodo preučili informacije v zvezi s tem. Torkovo dogajanja na odboru PANA bo priložnost tudi za to, da se bo Evropska komisija lahko dodatno seznanila z dogajanjem v NLB v povezavi s pranjem denarja iranskega izvora. Naj omenem še to, da je bil Iran v času pranja denarja tudi glavni sponzor mednarodnega terorizma.
 
Tudi zadnji premiki, recimo raje zastoji, na področju prodaje NLB, pa kažejo na to, da se država le ne bi rada kar tako odpovedala temu bančnemu paradnemu konju (morebiti bolj natančen izraz: molzni kravi), ki je že dolga leta z vsem svojimi podružnicami, ki jih ima v tujini, vred, plen politike in omrežja. Glede te afere pa je kljub poizkusom blokad v slovenski javnosti vendarle že prišlo toliko informacij, da najbrž ni več kakšnega naivnega Slovenca, ki bi verjel, da je vse skupaj potekalo brez dobro zrežiranih zakulisnih iger in brez provizij. Vsa prizadevanja vlade RS in njene finančne ministrice doma in v Bruslju, da bi preprečili prodajo NLB, je treba gledati tudi v tej luči. Popolnima jasno je, da je izgovarjanje na prenizko ceno oziroma neprimernost trenutka prodaje, samo pesek v oči. Razlogi za to se skrivajo popolnoma drugje. Predvsem v informacijah, ki bi lahko prišle na dan pri pregledu preteklega poslovanja in bi bile uničujoče za marsikatero ime, ki danes v javnosti še uživa ugled.
 
Velikokrat sem tudi v času moje predsedniške kampanje poslušala pripombe, da nekateri tožarimo Slovenijo v EU. Vendar ti isti zahtevajo, da recimo razpravljamo o davčnih aferah v Luksemburgu. Za vse mora veljati enako. In ne zavedamo se, da je EU pravzaprav naš zaveznik, oziroma bolj, zaveznik tistih, ki želijo da pride resnica na dan in sovražnik tistih, ki si to ne želijo. Tudi na soočenih se je ta tema neverjetno hitro zaključila. Kratko vprašanje, malo časa za razpravo in konec. Slučajno?
 
To, da se je iz največje slovenske banke na račune izmišljenih oseb, kot so Miki Miška in drugi pravljični junaki, prelila milijarda evrov, pa bi moralo skrbeti prav vsakega državljana. Nenazadnje, kljub drugačnim sporočilom javnosti, banka posluje slabo. Saj je sicer ne bi bilo treba vedno znova dokapitalizirati z davkoplačevalskim denarjem. Pa ne samo ena dokapitalizacija. Zato nam ne bi smelo biti vseeno!
 
Čaka nas torej zaslišanje v Evropskem parlamentu. In kaj lahko pričakujemo? Dr. Anže Logar bo lahko kot predsednik parlamentarne preiskovalne komisije, ki se ukvarja z zlorabami v slovenskem bančnem sistemu, tudi evropski javnosti povedal, kaj je ta komisija ugotovila. Zanima me, kaj bo povedal Borut Mekina, novinar tednika, katerega lastnik posluje v davčnih oazah. Predvidevam namreč, da je on edini, ki je sprejel povabilo politične skupine S&D v Evropskem parlamentu. Upam, da bo lahko razkritega še kaj več, več dokazov, več dejstev.
 
Ne pozabimo, da denar pušča sledi, kamorkoli že gre. Če bi naši organi pregona sledili denarju, bi gotovo že marsikaj odkrili. Vendar je treba za to imeti tudi voljo. Voljo, da se ugotovi, kaj se je v Sloveniji in njeni največji banki dogajalo, pa je s sklicem te seje pokazal Evropski parlament. Vendar nas razplet te kriminalne zgodbe čaka doma. In samo upamo lahko, da primer ne bo pometen pod preprogo ali pa da ne bo zastaral, kar se pogosto dogaja, kadar so vpletene »prave« osebe.
 
 
Izvirno tekst objavljen v Demokraciji