Nekategorizirano

Intervju z Romanom Leljakom II. del

V drugem delu intervjuja sva se z Romanom Leljakom, publicistom in raziskovalcem novejše zgodovine, pogovarjala o projektih, ki jih pripravlja. V prvi vrsti o dokumentarnem filmu, v katerem bo predstavil vso grozoto partizanske  komunistične morije v tezenskem gozdu pri Mariboru, kjer je bilo likvidiranih več kot 30 tisoč pripadnikov vojaških formacij NDH.

O Hudi jami ste naredili tudi  dokumentarni film v hrvaškem jeziku. Kolikor vem je bila premiera celo v dvorani Vatroslav Lisinski v Zagrebu. Kako se je na to dokumentarno pričevanje o povojni komunistični moriji odzivalo občinstvo?

Že na premierni predstavitvi je bila dvorana premajhna za vse, ki so si ga želeli ogledati, Sledilo je kar nekaj ponovitev. Sicer pa je dokumentarec Huda jama v poldrugem letu v različnih krajih Hrvaške, Evrope in preko Atlantika predvajan 165 krat,  ogledalo pa si ga je skoraj milijon gledalcev. Te dni je izšla knjiga o Hudi jami  v angleškem jeziku, ki je na prodaj preko Amazona.

Te dni končujem z montažo še enega dokumentarnega filma, ki sem ga posvetil mariborski rdeči klavnici oziroma Mariboru kot največjem morišču Hrvatov v njihovi zgodovini. Premiera bo 26. novembra v nemškem Baden Badnu, dva dni pozneje bo predstavljen zagrebškemu občinstvu, sledijo projekcije v Mostarju, Splitu in drugih hrvaških mestih. Morda si ga bodo lahko še letos ogledali tudi Mariborčani, pogovori o tem  sicer tečejo. Bojim pa se, da nam tega upravljalci kinodvoran v Mariboru ne bodo omogočili.

Dokumentarni film govori o krvavi partizanski moriji nad hrvaškimi ujetniki. Dokumenti razkrivajo, da so se s krvjo umazali prav pripadniki te Jankovićeve 17. divizije, pretežno sestavljene iz nekdanjih četnikov?

Sicer ne vem, če gre za kakšnega sorodnika sedanjega ljubljanskega župana Jankovića, vendar je bil leta 1945 gospodar Maribora, gospodar življenja in smrti prav Blagoje Janković, komandant 17. partizanske divizije. On in njegova divizija sta odgovorna za smrt skoraj 30 tisoč ljudi na področju Maribora. V ohranjenem dnevniku 17.divizije je jasno zapisano, da so bile likvidacije v Mariboru izvajane od 23. do 27. maja 1945. V pripravi dokumentarnega filma mi je uspelo najti Iva Križanca iz Travnika in posneti njegovo pričevanje o tem, kako  je kot petnajstletnik sodeloval pri moriji na Teznem.

Več kot jasno je, da se je na območju Tezna pri Mariboru zgodil največji komunistični zločin na področju Jugoslavije. Nikjer ni bilo na enem kraju  likvidirano in pokopano tolikšno število ljudi, kakor v tezenskem gozdu  pri Mariboru. Ker je bila večina pomorjenih Hrvatov, je tezenski gozd največje morišče v hrvaški zgodovini. Zakaj je bil prav Maribor izbran za prizorišče tega pokola? Odgovor je zelo enostaven. Po sklenjenem sporazumu Tito-Šubašič, ko so Angleži tudi uradno postali zavezniki partizanov, se je pričel uresničevati Titov načrt vračanja Slovenije in NDH pod okrilje Jugoslavije. Slovensko partizanstvo je discipliniral Arso Jovanović, Angleži pa so se z letalskimi bombardiranji lotili Paveličeve NDH, Zagreba, Splita in drugih mest.

Mimogrede o še eni Titovi prevari. Na pogajanja z Angleži v Neapelj  je prišel  v sveži, novi beli maršalski uniformi, in ne in  ne njegovo spremstvo niso imeli rdeče zvezde. V vsej prevari je ključno vlogo odigral James Lukeman, vodja angleške obveščevalne službe v Kairu, ki je bila zadolžena za področje Jugoslavije. Lukeman je bil sicer neposredno podrejen Churchillu , zato je ta  nasedel njegovim zlaganim informacijam o  Titu in partizanih. Churchill tudi ni vedel, da je Lukeman že leta 1933 vstopil v Komunistično partijo Sovjetske zveze in tri leta pozneje tajni agent sovjetske obveščevalne službe in da sta skupaj s Titom pripravila načrt, s katerim sta prevarala Churchilla.

Da se vrnem na vprašanje, zakaj Maribor. Zato, ker je bil Maribor pod angleško »zaščito.« Res je sicer, da so ga »osvobodili« Bolgari 9. maja in šele za njimi je prišla 3. armada Koste Nadja. Proti Celju so bile še enote 1.in 2. armade, ki so na tak način ustvarili nek »otok«, kjer so lahko počenjali, kar so hoteli, tudi masaker nad vojnimi in civilnimi ujetniki. Prav zato je na celjskem in mariborskem področju največ povojnih morišč. En del sicer sega tudi do Kranja, ker je bila Tuhinjska dolina in prostor do Škofje Loke v partizanskih rokah. Angleži pač niso smeli izvedeti, kaj se dogaja na teh prostorih, da se z likvidacijami že udejanja komunistična revolucija. Maribor oziroma tezenski gozd je bil za kraj množičnih likvidacij izbran tudi zaradi tega, ker je zavezniško bombardiranje Maribora in njegove industrije 1943. leta pustilo številne globoke bombne kraterje,  tu je bil tudi 3,2 kilometra dolg, štiri metre širok in do pet metrov globok protitankovski jarek. In ta rov so pripadniki 17. partizanske divizije »napolnili« s trideset tisoč pobitimi Hrvati. Kruta in nečloveška resnica o tem krvavem dogajanju je zapisana v dnevnikih 17.divizije, 6. krajiške brigade, 12., 15.,17., brigade, vse v sestavu Jankovićeve 17. divizije. V dnevnikih je vse zapisano, tudi to, da je eksekucije izvrševalo 2450 borcev. Likvidacije so se izvrševale v nočnih urah med 2. in 4. uro,  operaciji je poveljeval  komandant 3. armade Ozne Dragan Lekić. Tudi na drugih območjih je bil podoben čas eksekucij. Do tankovskega rova so ujetnike pripeljali s tovornjaki. Po tri ujetnike,  zvezane z žico, so privedli do rova in jih likvidirali s strelom v tilnik. Vso območje je bilo varovano v treh  krogih, zato pobeg praktično ni bil mogoč. To je v svojem pričevanju potrdil tudi  Ivo Križanec, ki je imel takrat 15 let, menda so le v enem ali dveh primerih  ujetniki skušali najti rešitev v temi noči, sicer pa nemo in spuščenih glav stopali priti kraju svoje  smrti. Dokumenti pričajo, da so bili na Teznem v glavnem likvidirani oficirji in podoficirji, ki so jih ob njihovem umiku zajele partizanske enote  na področju Slovenije. Tu so bili tudi ujetniki bolgarske vojske in seveda oficirski kader vojske NDH, vrnjen s strani Angležev. To dokazujejo tudi najdeni osebni predmeti pobitih, ki dokazujejo, da je šlo za premožnejše osebe.  Na področju, kjer tezenski gozd seka avtocesta proti Ptuju, je bilo med izkopavanji na sedemdesetih metri najdenih 1179 ostankov trupel. Na tekočem metru jarka jih je bilo osemnajst. Od tod tudi  Navadne vojake, ki so jih poslali proti Vojvodini, v tako imenovana delovna taborišča, pa so med potjo večino likvidirali pripadniki Ozne. Tezno je  morišče poveljniškega kadra hrvaške, srbske in črnogorske vojske.

Je še iz te množice, ki je izvršila likvidacije morda še živ kdo od krvnik mariborske klavnice? Je bil po uradni dolžnosti proti komu sprožen vsaj kazenski postopek zaradi zločina proti človečnosti, zaradi genocida?

Ob tem vprašanju ne morem skriti razočaranje nad gospodi Jamnikom, Ferencem, Dežmanom in drugimi. V pripravi na dokumentarni film mi je uspelo pridobiti dokument mariborskega tožilstva ob izkopavanjih v tezenskem gozdu leta 1999. Iz dokumenta izhaja, da je kriminalista Pavla  Jamnika  bosanska policija obvestila, da na področju Travnika še živita  dva partizanska likvidatorja, ki sta pripravljena  pričati o dogajanju. To je bilo leta 2007. Junija 2008 so na  pogovor s preživelima Barešić Tadić Ivica iz Travnika in Ivo Križanec iz Viteza odšli kriminalist Pavel Jamnik, mariborski kriminalist Bojan Vidovič in zgodovinar dr. Mitja Ferenc. Obstaja avdio zapis teh pričevanj, v katerem sta oba jasno povedala, da sta bila na prizorišču tezenske morije v prvi liniji varovanja ob kamionih in sodelovala pri likvidacijah. Že res, da niti eden ni izrecno priznal, da je streljal na ujetnike, ampak da sta bila zadolžena le za varovanje, kar sicer ne spremeni dejstva, in sicer priznanja, da sta bila del zločinskega stroja, odgovornega za dejanje genocida. Zato sem negativno presenečen, ker Pavel Jamnik kot kriminalist ni pričel uradnega postopka, temveč je le obvestil takratno državno tožilko Barbaro Brezigar, vendar tudi ona ni sprožila kazenskega postopka. Zadeva je končala v odloženem spisu, verjetno zato, da po naravni poti odidejo še zadnji zločinci. Ampak ta Ivo Križanec je še vedno živ, in meni je v oko kamere povedal vse, kar je takrat počel v tezenskem gozdu. Zame je on storilec kaznivega dejanja, ki nikoli ne zastara in bi morala tako policija, kakor tožilstvo odreagirati z uvedbo kazenskega pregona ne glede na starost zločinca. Na žalost že 15 let  ponavljam, da je  policijska operativna akcija Sprava, ki jo vodi kriminalist Pavel Jamnik,  zastavljena le za to, da se zadeve držijo  pod kontrolo, da narava opravi svoje, ne pa za odkrivanje tistih, ki so odgovorni pripeljala pred sodnika. Za Hudo jamo vemo, da je eden ključnih v tem zločinu  Benjamin Žižmond umrl komaj leta 2011, da ob odkritju morišča leta 2009 nihče proti njemu ni sprožil kazenskega pregona. In to velja za mnoge druge zločine, ki so se v prvih dneh po vojni zgodili na slovenskih tleh. Prepričan sem, da so se policija, tožilstvo in sodišča uklonila pritisku tistih, ki jim ni do resnice in s tem tudi resnične sprave.

Končajva pogovor z aktualnim vprašanjem, kako je sodnimi mlini, ki meljejo ovadbo Janeza Zemljariča zoper vas.

Vsi sodni postopki, ki so jih proti meni v zasebnih tožbah sprožili Janez Zemljarič, Silvo Gorenc in Milan Dorič Hanzi, so zaključeni v mojo korist. Končan je tudi postopek, ki ga je zoper mene sprožila urednica TV Slovenija Ksenija Horvat. Na prvi stopnji je sodišče presodilo v njeno korist in že v naslednjem hipu mi je  posredovala osebni transakcijski račun, kamor naj nakažem tri tisoč evrov. Ko pa je na mojo pritožbo višje sodišče odločilo meni v prid, je dosojeno kazen namesto nje plačal sindikat RTV Slovenija in ne ona. Gre za veliko blamažo gospe Ksenije Horvat in seveda same RTV, saj je šlo za zasebno tožbo Horvatove in ne RTV, torej bi morala sama plačati dosojeno kazen in ne sindikat  RTV SlO.

Zanimivo, tuja sodišča vodijo kazenske postopke zoper pripadnike nekdanje jugoslovanske Udbe, proti Zemljariču in Gorencu, pri nas pa je vse tiho.

Prav nič nisem presenečen, da je tako, Konec koncev dokumenti, ki so mi bili na voljo v Beogradu, jasno dokazujejo, da je bila Slovenija izbrana za povojno morišče tudi zato, da preko likvidacij komunizem prevzame popolno oblast, ki se je še danes nismo otresli. To po svoje priča tudi tožilski in sodni molk, kar se komunističnih zločinov tiče. Zato pa se v Celovcu odvija postopek zoper Janeza Zemljariča, ki je odgovoren za umor Nikice Martinoviča, še vedno je odprt postopek zoper Silva Gorenca in Rafaela Mohorka zaradi poskusa umora emigranta Nikole Štedula, v Nemčiji zoper Gorenca zaradi umora treh hrvaških emigrantskih novinarjev 1969. leta v Münchnu. V pripravi je še nekaj postopkov, ki so zaenkrat še v fazi zbiranja dokaznega gradiva. Tako slovenske, kakor tudi hrvaške oblasti si prizadevajo za upočasnitev teh postopkov, celo preko kanalov ministrstva za zunanje zadeve se skuša vplivati na pravosodje v teh državah, da jih ustavijo. Sam sem prepričan, da bo enkrat prišlo do epiloga.

Kako je z vašo pobudo, da nemško sodišče zasliši nekdanjega predsednika Milana Kučana?

Milan Kučan je človek, ki je bil del diktatorskega sistema in ne tako nepomemben, saj je bil na čelu slovenske partije in član ožjega vodstva jugoslovanske partije. Zato je v skladu s pravilnikom  delovanja Udbe, ki je bila politična policija partije, ne le bil seznanjen z njenimi kriminalnimi in zločinskimi operacijami, temveč je kot član CK ZKJ dajal smernice za delovanje. V tem obdobju je bil ubit Stjepan Đurekovič, za kar sta bila na nemškem sodišču na doživljenjski zapor obsojena Perković in Mustač. Milan Kučan je bil 1972. leta član CK ZK Slovenije, ko je Udba v Avstriji ugrabila in v Sloveniji likvidirala Stjepana Crnogorca. 1983. leta je bil predsednik CK ZK Slovenije, ko je Rafael Mohorko ob pomoči likvidatorja Milana Doriča Hanzija na Škotskem skušal umoriti Nikolo Štedula. Že sam pravilnik o delovanju Udbe je za Milana Kučana dovolj obremenjujoč, da bi se v normalnih družbenih razmerah zoper njega moral  pričel kazenski postopek. Milan Kučan je človek, ki je dajal ukaze za umiranje ljudi!

Boris Cipot

 

 

Mogoče vam bo všeč