Goli otok, spomenik morbidnosti in nečloveškosti zoper ljudi ki so imeli lastno pamet

Goli otok pred spremembami na »bolje« je bil resnično goli, brez kakršnega koli rastlinja, ki bi imelo normalno ali približno normalno vegetativno obdobje Preden so prišli na otok prvi kaznjenci, tu ni bilo nobenega zelenja temveč  je bilo pusto, golo, samo skale in kamenje..

Ko so na otok pozneje pripeljali mlade sadike dreves, so morali kaznjenci najprej odstraniti kamenje, nasuti zemljo, kolikor so je lahko izgrebli iz kamnitih tal, potem pa te krhke sadike zaščititi pred soncem. Z lastnimi telesi, seveda z rokami na hrbtu in s prepognjeno glavo so senčili mlade sadike, da jih pripekajoče in močno žgoče sonce ne bi »spržilo« oziroma posušilo takoj, s tem da so se mogli rotirati, oziroma spremljati pot sonca in se obračati, obenem paziti da to naredijo s čim manjšo porabo energije. V času trajanja njihove »dnevne« obveznosti so dobili kozarec vode. Bode v oči tudi danes informacijska tabla na kateri piše: »Industrijski obrati  zgrajeni za čas Informbiroja, ki kasneje pridejo v funkcijo. Vsi obsojenci so imeli svoj osemurni delovnik, ki so ga preživeli na delovnem mestu, ki je bilo seveda odvisno od njihovih psihofizičnih zmožnosti. Za nadure in  delo čez preseženo normo so bili nagrajevani ali celo plačani«. Normalno presojajoči človek  ne more drugega, kot da se grenko nasmeji in zgrozi obenem nad takšno stopnjo podcenjevanja in zaničevanja človeka in človeškega dostojanstva.

Delali  v treh proizvodnih obratih in sicer lesno predelovalni, kovinsko predelovalni in za obdelavo kamna. »Pohvalijo se lahko z odličnimi izdelki, ki so jih izvažali po svetu, posebno mesto v tem izvozu na zahodne trge ima pohištvo, ki so ga izdelovali kaznjence, pardon, osebe na prevzgoji, ki nikakor niso bili kaznovani za kriminalna dela, ampak so bili v procesu prevzgoje zaradi neprave usmeritve, oziroma ne dojemanja  prednosti, ki jih je takrat prinašal socializem kot »napredna« družbena ureditev kakor na gospodarskem, tako ali še posebej zato ker so spreminjali ljudi v boljše in bolj odgovorne osebe, ki lahko dajo vse intelektualne in strokovne zmogljivosti za »napredek« družbe , ki je bila v fazi izgradnje. Tukaj so poskušali spremeniti nepogljivce s pomočjo takratnih »najsodobnejših » dosežkov dveh do takrat najbolj »uspešnih« totalitarnih družb, fašizma in komunizma, s kombinacijo pristopov Gestapa in NKVD. Sistem je za potrebe prevzgoje ljudi za boljši sistem po »meri« človeka pošiljal kadre na najbolj »prestižne« sovjetske  akademije za prevzgojo oziroma »spremembo« osebnosti. Kombinacija fizičnega in psihičnega  mučenja prevzgojnikov je pripeljala do doseganja »odličnih« rezultatov prevzgoje, po drugi stani v resničnem smislu, da so ubili človeka v samem človeku ter opravili popolno pranje možganov ter  moralno sesutje ali tako imenovano »upognjeno« hrbtenico.

V vsem tem času je bilo na Golem otoku zaprtih 16000 tisoč  političnih zapornikov iz vseh koncev takratne države, od tega 560 iz Slovenije.  Politične zapornike so imeli do leta 1963. Sami zapori pa so ob spremenjeni pristojnosti vendar pod okriljem pravosodja delovali do leta 1988.

Kaj nam to pove?

Pove nam lahko veliko, seveda če  želimo. Med drugim lahko sklepamo da na takšen ali drugačen način represivni, izvedbeni  del sistema pod okriljem pravosodja, je na takšen ali drugačen izvajal podobne prijeme četudi za drugačen »profil« kaznjencev oziroma obsojencev. Kljub nekaterim »korekcijam« pristop do ljudi ki so se znašli na Golem otoku se ni spremenil.

Čigav in čemu je spomenik in opozorilo komu je Goli otok?

Goli otok je »spomenik« zla in nečloveškosti do monstruoznih razsežnosti kadar se gre za doseganje in ohranjanje oblasti  pod plaščem ideologije, ki nikoli ni imela in ne bi smela imeti domicil na naših tleh, slovenskih in širše. Je pa tudi opozorilo česa se ne sme človek in človeška pamet posluževati za doseganje ciljev. Še najmanj biti prvi ali drugi na  neslavni listi držav po drugi svetovni vojni po odpiranju taborišč za prevzgojo ljudi,  ki se ne strinjajo z ureditvijo. Zato bi moral biti ta spomenik v neki sprejemljivi obliki bolj vsebinsko predstavljen naslednjim rodovom. 

Kje se nahaja in kdo bi mogel kaj narediti pa drugič, kaj ne?

Vane K. Tegov