France si tega gotovo ni želel!

Danes je kulturni dan, dan slovenske kulture in jezika, tudi Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, na dan smrti, ko je  8. februarja pred 151.  leti umrl France Prešeren. Naredil je veliko, ko je slovenščino kot jezik, bistveno sestavino  samobitnosti vsakega naroda, dvignil na piedestal.

Klobuk dol za vse, ko je v tako oddaljenem času in na takšen način pomagal slovenskemu narodu, njegovem jeziku in kulturi dal takšen pečat in prispevek v narodovi rasti, bitju, vesti in zavesti o samemu sebi.

France, Dr. France Prešeren, je največji slovenski pesnik. Postal je prvi slovenski pesnik v modernem smislu in z njegovo poezijo smo Slovenci, v literarnem pogledu, postali enakovredni evropskim narodom. Danes velja France Prešeren za enega največjih slovenskih pesnikov in slovenskih simbolov, njegovo sedmo kitico Zdravljice smo vzeli za himno, na bankovcu za 1000 slovenskih tolarjev je bila njegova podoba, danes ga na kovancu za 2 Evra nosimo v denarnicah.

Ampak naš France, pa si je težko predstavljal, tisti ki se nikoli otrokom ni približal praznih rok, da tisti ki je z svojimi sodobniki živel življenje Kranjcev tistega časa, da bo tako kor je sedaj.

Težko, skoraj nemogoče, si je predstavljati, da pod in pred nosom godé z instrumenti ki jih nikoli ni poznal in v jeziku njemu nepoznan, v opravi, ki krajnska nikakor bila ni, da klobuk dajejó kot  cerkovnik za nabirek za muskó, ki niti naša ní.

Težko dojemljivo je da turistični vodniki, Slovenci pristni ko govoré tujim obiskovalcem, kdo v našem mestu glavnem bil je in še je, pokažejo na Franceta, vzhičeni Japonci in drugi se veselo in zvedavo smejijo pokažejo bankovec s Prešernom iz Juge kot glavno, po čem si ga bodo zapomnili in odnesli s seboj,

Prav gotovo si ni želel, da se iz dneva v dan, iz oštarij in njih vrtov sliši glasba, ki niti ne poboža ušesa domača na muziko spoznavajočega se gospoda, ampak samo »razveseli« obraz »šihtarja« z mrkimi in nič domačega videza ljudi ko domov hité. Sliši se dalmatinska, mediteranska in glasba  iz hribov in dolin, ki tukaj niso niti za nekaj gorami ampak mnogo daleč stran, ki tolažijo mehke duše in čutenje ne prav nam bliskih ljudi,

Si ni želel šole Slovenske, ki učijo otroke krajnske in štajerske, da imeli bi še »enga učiteljna,« ki bo otrokom v klopi sedé, da bistva slovenske besede še enkrat povedo, ker oni od drugod so in nič od »slovenšne« ne vedo.

Ob dnevu, ki bi se nanj spominjali in čast mu izkazovali, da bi tam eden se rogal, z priimkom bolj na pršut spominja, in z njega norca se delal in mu natikal besede, ki niti njegove niso,  kot nagobčnik, ga onečastijo  čistost in pomen praznika  ter lepe in prelepe besede slovenske. Sedanja neka nova gospoda niti prav pristna slovensko čuteča ni ampak goji čutenje,  ki prav pretirano slovensko ni. Dovolijo, da nekdo, ki mu vsiljuje nekaj kar njegovega ni, pa pove kot da je, pa še gospoda pod bino-odrom se narejeno in hudomušno smejé, kot smešno, ne prav žalostno je, da je vedo da ni prav pa se kljub temu pomembno vedejo.

In to v največjem kulturnem hramu na Slovenskem, da je roganje še večje in najbolj nekulturno kot je. To pa  si France  resnično ni želel.

France si je najbolj v svoji predstavi želel videti Slovence, svoje Kranjce, ki se veselé, pojejo, dobro kapljico spijejo, da se njihovo počutje primerja s pomladjo navznoter in navzven.  

Duše in glave naj napolni Slovenski narod s kulturo !

Kulturno pomlad rabimo 365 dni na leto!

V.K.T.