Dr. Vinko Gorenak v današnji Demokraciji: Pomagajmo, a le pomoči potrebnim!

Lani ta čas, sem pisal o treh dobrih decembrskih možeh, ki zlasti našim otrokom nosijo darila. Neke vrste dobri možje, pa smo celo leto lahko vsi tisti, ki lahko pomoči potrebnim pomagamo. Božični čas je tisti čas, ko naj bo naš čut za pomoč pomoči potrebnim, zlasti revnim, še toliko bolj poudarjen.

Pisati o revščini in revežih, je pri nas težko. Še težje je o tem realno govoriti v Državnem zboru. Politični populizem večino sili v to, da razlaga kako veliko revščine in revežev je pri nas. S tem se želijo seveda prikupiti volilcem, to pa je tudi vse.

Že kot otrok sem čutil revščino in pomanjkanje, zato imam do te teme še posebej izostren čut. Prve nove čevlje so mi starši kupili, tam nekje blizu desetega leta moje starosti. Še kako mi je v spominu ostal stavek mame, ki je leta 1969, na dan nekega petka, skuhala velik lonec prežgane juhe in dejala: »To je to otroci, do ponedeljka bomo vzdržali s to juho, v ponedeljek je plača, takrat gremo po hrano«. To me je zaznamovalo za vse življenje, zato sem bil vedno in povsod naklonjen revnim posameznikom.

Nekateri se še spomnite Tončka, ki je pred leti v parku pred sodiščem v Ljubljani beračil. Nikoli in nikdar se ni zgodilo, da bi šel mimo njega brez, da bi mu dal nekaj takratnih tolarjev. Nikoli me tudi prosil ni za nič, le priklonil se je, ko je videl, da se mu približujem, ker je že vedel kaj bo sledilo. Pred skoraj dvema desetletjema sem v okolici Metalke srečeval neko žensko, že na videz mi je delovala kot resnično revna, ne kakšna pijanka. Zelo diskretno je prosila za pomoč. Čevlje skoraj brez podplatov je nosila. Povabil sem jo v trgovino, ji plačal čevlje in odšel. Tudi v času treh poslanskih mandatov sem počel popolnoma enake stvari. Po končanem zadnjem poslanskem mandatu, sem izračunal, da sem na ta način iz čisto mojih sredstev razdelil krepko nad 15.000 evrov. Ni mi žal, na to sem ponosen.

Toda vsakdo, ki se predstavlja, da je revež, to lahko tudi ni. Zdi se mi, da mora vsakdo med nami presoditi, kdo pomoč dejansko potrebuje, kdo pa ne. Naj se vrnem v leto 2008. V času takratne volilne kampanije sem organiziral zbiranje denarja za revne ljudi v mojem okolju. Več tisoč evrov se je zbralo in razdelili smo jih med res revne ljudi, ki jih je določil center za socialno delo. Na mojih vratih se je takrat pojavil moški, star okoli 35 let. Prosil me je, če tudi on lahko kaj dobi. Vedel sem, da živi sam in da hodi v službo. Zavrnil sem ga in vprašal koliko zasluži v službi. Takrat (leto 2008) je v Ljubljani tlakoval površine v centru mesta. Dejal je da zasluži malo in da bo zato službo pustil. Vprašal sem ga koliko zasluži in verjeli ali ne, njegov odgovor me je šokiral. »V službo me vozijo zato nimam potnih stroškov, z malico pa dobim 1.100 evrov neto«. Službo je kasneje pustil in še danes prejema socialno podporo in na veliko dela na črno.

Leta 2018, ko sem končal poslanski mandat, se je v moji garderobi nabralo več kot deset moških oblek. Vedel sem, da jih ne bom več nosil, zato sem jih odpeljal v lokalni zbirni center za zbiranje še uporabnih izdelkov, ki jih delijo revnim. Ves vesel in ponosen sem stopil pred uslužbenko in ji povedal, da želim darovati več kot deset moških oblek. Mrko me je pogledala in prosila, da stopim za njo. Pokazala mi je stojala z več deset moškimi oblekami in rekla: »Jih bomo vzeli, ampak vi ste očitno eden tistih, ki mislijo, da je pri nas veliko revežev«? Šokirala me je in nadaljevala: »Veste te obleke in še kaj ponujamo, a jih nihče noče«.

A vrnimo se k prevladujočemu prepričanju o revščini in revežih. V vsaki družbi seveda so in le socializem je bil tisti, ki je trdil, je tako human in pošten, da jih ni. Bistvo je povsem nekje drugje. Bistvo je v tem, da znamo razlikovati med tistimi pravimi reveži in tistimi, ki se delajo revne, izkoriščajo sistem, dejansko pa revni sploh niso. Naša dolžnost je, da pomagamo tistim, ki so dejansko revni, pogosto sploh ne po svoji krivdi. Takim je pogosto nerodno in hudo, da bi za pomoč sploh prosili. Hkrati pa moramo identificirati tiste, ki socialni sistem države in vse nas izkoriščajo in sploh niso revni, taki naše pomoči pač ne potrebujejo.

Božični čas je še posebej primeren, da smo radodarni do tistih, ki našo pomoč dejansko potrebujejo. Doživete Božične praznike in vse dobro v letu 2020 vam želim.

https://www.vinkogorenak.net/