Dr. Stane Granda: Spregledano, da je poniknil Karel Erjavec?!

Ob nedavni zamenjavi Šarčeve vlade se je skoraj neopazno poslovil(?) iz slovenske politike Karel Erjavec. Tako kot mu je to uspelo v politiki, mu v zgodovini ne bo. Prepomembne so bile njegove funkcije, poleg vodenja DeSUS -a je bil v letih 2004 – 2008 obrambni minister, 2008 – 2011 za okolje in prostor, 2012. leta je postal zunanji minister. Pod Šarčevo vlado ga je na tem mestu zamenjal Miro Cerar. Postal je minister za obrambo. Iz politike se je moral posloviti zaradi poraza, ki mu ga je s prevzemom DeSUS -a zadala g. Pivčeva.

Za zgodovinsko oceno njegovega dela in pomena je še prezgodaj. Sam bi k njej lahko veliko prispeval, če bi napisal kvalitetne iskrene spomine, kar pa slovenski politiki ne obvladajo. Bralce zanima kako je, ne kako naj bi bilo.

Mož, ki bo na začetku letošnjega poletja dopolnil šestdeset let je v slovensko politiko zašel. Kot sin ekonomsko/političnega emigrant, Karlov star oče je bil žrtev revolucije, ni poznal slovenske zgodovine ali pa je njene posledice neodgovorno podcenjeval. Kot pravnik je imel slabe politične izkušnje. Dejansko ideološko sploh ni bil opredeljen. Iz SKD je prestopil v LDS in nato hitro v DeSUS, ki ga je v bistvu ustvaril. Preko njega je bil član vseh vlad v zadnjih šestnajstih letih. Tega mu ni nihče štel v slabo, saj kot politični predstavnik upokojencev ne bi smel biti ideološki. Storil pa je veliko hujšo napako. Namesto, da bi predvsem zasledoval potrebe upokojencev, je želel postati aktiven in vpliven politik. Nekateri so mu pripisovali željo, da bi postal predsednik države, kar pa je malo verjetno.  To ne bilo narobe, če bi to povezoval s svojo volilno bazo, toda nanjo je bolj ali manj pozabil. Njegova realna politična moč je mnoge v vladah motila in so  ga skušali politično in ideološko pridobit. Pri tem so bili najbolj vztrajni nekdanji komunisti. Najprej so ga kot domnevnega janšista sramotili in poniževali, nato so ga skušali zamenjati. Ker tudi v tem niso uspeli, so se komunisti – upokojenci, ki so imeli določene politične izkušnje, množično vključevati v njegovo stranko in ga znotraj spodjedati. V samoobrambi  se je ukloni, se razglasil za levičarja, sklenil koalicijo z komunisti, se spečal še z Jankovičem in s tem storil politični harikiri. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo politično izkrvavel. Zdi se, da je svoj položaj dojel in se skušal rešiti z kakšnim političnim položajem v Evropi. Preveč konkurentov je imel in še prešibko politično zaledje. V slovenski politiki si ni znal pridobiti ne zaveznikov, ne prijateljev. Končni udarec mu je zadala dama, politično popolnoma »neizkušena« konkurentka, ki ga je na volitvah za strankarskega predsednika sramotno porazila. Mož je kot redko kateri slovenski politik zgodbo razumel in se dostojanstveni umaknil. Čeprav je pogosto hotel biti Pavliha ali so ga kot takega predstavljali mediji, je odšel dostojanstveno. Gospod Šarec bi se lahko po njemu vzoroval.

Upam si napovedati, da bo v prihodnosti Karel Erjavec zanimiv objekt zgodovinskih  raziskav. Bil je nekaj posebnega. Mnogi so ga podcenjevali in tudi javno žalili. Tudi po njegov9i krivdi. Ob skrajno redkih bližjih kontaktih sem se prepričal o nasprotnem. Bil je pametnejši in sposobnejši od mnogih političnih sopotnikov, žal pa tako nezaupljiv in sumničav, da je postal žrtev samega sebe. Bolj bi moral delovati resno in uporabljati svoj intelekt. Politična zvestoba in pripadnost sta mu bili tuji. Postajal je odkrit karierist. Začel se je politično precenjevati, izbiral je slabe svetovalce in še slabše politične prijatelje. Niti opazil ni, da izgublja tla pod nogami. Paktiranje z Jankovičem je bil znak za alarm. Prijatelji, če jih je sploh imel, bi ga morali opozoriti. Pristanek je bil trd.

Njegova politična zapuščina na obrambnem in zunanjepolitičnem področju je tragična. Ni poosebil slovenske osamosvojitve, Bila mu je sredstvo osebnega vzpona in temu primerno je bilo javno plačilo za njegovo delo.

Ga ni. In nihče ga ne pogreša!