Dr. Stane Granda: Prekmurski čudež

Ob vsakoletnem prazniku politične združitve Prekmurja, se človek vedno zamisli nad izjemno narodno trdoživostjo Slovencev in Prekmurcev posebno. Besedo združitev je potrebno bolj poudarjati kot priključitev, saj predpostavlja, da so vedno bili del naše narodne skupnosti, ki pa jih je politika fevdalnih rodbin in držav ločila od večine. Njihova zgodovinska podlaga ima očitno izjemne korenine v  Kocljevi kneževini in akciji solunskih bratov Cirila in Metoda. Žal do danes nimamo študije o dejavnosti cistercijanskega samostana v Monoštru. Po analogiji s Stično ali pa Vetrinjem na Koroškem, kjer je nastala prva slovenska katoliška knjiga, bi namreč lahko pričakovali kakšna kulturnozgodovinska presenečenja.

Čeprav so bili politično, v mislih imamo izjemno močne fevdalne rodbine, in cerkveno-upravno razdeljeni, nadomestitev »slovenske« zagrebške škofije, tako se je namreč označevala še v začetku 18. stoletja, z ogrskima, slovenstvu gotovo ni bila v korist. V literaturi je zaslediti predvsem očitke Győru, manj pa Szombathelyju. Pa vendar se je ohranilo. Ocena reformacije v tem okviru ni enoznačna, gotovo pa ni negativna in postavlja pred nas različna vprašanja. Na Koroškem na primer temu ni bilo tako. Ne glede na vse, je ravno slovenstvo v Prekmurju najmočnejši argument govorjenja o slovenskem čudežu zgodovinskega preživetja, za katerega še nimamo nekakšne vsaj kolikortoliko za vse sprejemljive obrazložitve. Pri tem seveda puščamo ob strani one, ki jih ob besedi slovenstvo, strese mraz po hrbtu. Žal so med njimi tudi zgodovinarji, ki se štejejo za vodilne ali celo specialiste za slovensko nacionalno vprašanje.

V teh dneh je bilo o Prekmurju sicer več izgovorjenega kot zapisanega, to namreč ostane, vendar se pozablja, da je bila politična združitev slovenskega Prekmurja z ostalim slovenskim ozemljem edini obliž na rane narodnega telesa, ki sta jih pustila izguba Koroške in velik del ozemlja, ki ga je odtrgala rapallska meja. Ne gre samo za Istro, Goriško in Trst, ampak tudi velik del Kranjske. V zvezi z njo se prepogosto pozablja širšo okolico Bele peči  in oni del Koroške okoli Trbiža oziroma Kanalsko dolino. Žal Prekmurje v prvi Jugoslaviji ni bilo deležno one pomoči, ki bi jo moralo dobiti. V socialnem pogledu je prišlo izpod »dežja pod kap«. Postala je neke vrste kazenska politična kolonija.

V nekdanjem komunističnem režimu smo morali veliko poslušati o Prekmurski socialistični republiki (Murska republika, Köztársaság,Vendvidéki, Köztársaság, Muravidéki Köztársaság, Respublika Slovenska okroglina, ali Respublika Mörska) kot o izjemnem zgodovinskem dogodku. Obstaja tudi druga plat te resnice. Prva je naslednja. Ob divjanju tamkajšnjih takratnih komunistov se je med Slovenci pojavil prvi avtohtoni antikomunizem na podlagi neposrednih izkušenj. Dogodki v Prekmurju so streznili marsikaterega Slovenca, zlasti v klerikalnih krogih, ki so za tak način reševanja socialnega vprašanja kazali zaradi pomanjkanja informacij nemalo simpatij.

Sredi Murske Sobote je spomenik sovjetskim vojakom. Glede na dejstvo, da smo iz ust Bogdana Osolnika nedavno slišali, kako so Rusi s tankovsko grožnjo prepodili slovenske partizane z ozemlja porabskih Slovencev, ki so ga hoteli priključiti, se lahko samo primemo za glavo!

Znamenite so tudi prve povojne jugoslovanske volitve, kjer so Prekmurci pokazali največ politične pokončnosti med Slovenci.

Tragično je, da nimamo znanstvenokritične zgodovine slovenskega Prekmurja. Že samo arheološke najdbe slovanskih materialnih preostankov ob gradnji avtoceste to brezpogojno zahtevajo. Imamo ljudi, ki bi to zmogli, verjetno eden največjih poznavalcev je nedavno umrl, žal pa so presamokritični. Tisti, ki so imeli možnosti, da bi za Prekmurje dejansko kaj naredili, mislim na prvega predsednika Slovenije Milana Kučana, pa ne samo njega, pa so iz njega samo vlekli. Kar so dajali drugim za kazen, so slovenski Prekmurci, njihovi volivci, dobili za nagrado.

Dr. Stane Granda