Dr. Stane Granda: Moja hoja po prekmurskem zgodovinarskem zelniku

Želja vsakega ambicioznega slovenskega zgodovinarja je, da bi obvladoval zgodovino vsega slovenskega ozemlja v kar najdaljšem časovnem obdobju. Velika večina nas zaradi neznanja jezikov in nepoznavanju  zgodovinskih virov spodrsne na preteklosti Slovenske krajine ali Slovenske okrogline, kar sta lepši imeni od geografsko nedomiselnega poimenovanja Prekmurja. To kar je uspelo  Janezu Höflerju v monumentalnem delu O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, o razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, ki enakovredno obravnava tudi Prekmurje, je nekaj izjemnega, unikum.

Začetek vsakega znanstvenega dela je poznavanje literature. Imel sem srečo, da se na tej poti osebno spoznal tudi vrsto raziskovalcev, od dr. Ivana Zelka, do dr. Vinka Škafarja, če zaenkrat ostanem pri starejših od sebe.

Z zgodovinsko problematiko Slovencev onstran Mure me je začel seznanjati in to počel potem do svoje prezgodne smrti, eden največjih poznavalcev slovenske kulturne zgodovine,  prof. Viktor Vrbnjak (1934 -2005). Začelo se je menda pri razlagi priimka Ogrin, poudarek pa je bil na kulturni integraciji tega pomembnega dela slovenskega ozemlja v vseslovensko podobo naše preteklosti, zlasti zaslugah Murka, Trstenjaka in drugih. Tudi sam, čeprav Prlek, je z izjemno ljubeznijo raziskoval tamkajšnjo kulturno zgodovino. Posvetil ji je tudi eno svojih zadnjih znanstvenih del in se trajno zapisal tudi v tamkajšnjo kulturno dejavnost.

Duhovnika in zgodovinarja Ivana Zelka (1912 -1986) sem spoznal ob prvem obisku Špitaliča okoli leta 1970. Povedal je, da ima majhno faro, okoli 250 duš zato, da ima več časa za  raziskovanje zgodovino rodne dežele. Občudoval sem njegovo odločitev, za materialno skromne razmere v korist znanosti, konkretno zgodovine svoje krajine. Na zunaj svojih skromnih finančnih razmer ni kazal. Biti njegov gost je pomenilo kraljevsko pogostitev.  Bil je izjemno lep človek in pravi aristokrat duha, kar je pri znanstvenikih velika redkost. Razmere so nanesle, da sem kot upravni tajnik Zgodovinskega inštituta Milka Kosa SAZU skrbel za finančno pokrivanje njegovega dela v madžarskih arhivih in izid Historične topografije Prekmurja do leta 1500, ki sodi med temeljna dela slovenskega zgodovinopisja. Seveda sem vse njegove razprave, ne enkrat, prebral. Pomenijo najboljši možni vstop v zgodovino njegove rodne dežele za katero je v vseh pogledih živel in se zanjo tudi žrtvoval.

Dr. Vilko Novak

Etnologa, slavista, literarnega zgodovinarja, urednika, prevajalca prof. dr. Vilka Novaka ( 1909 – 2003) sem spoznal na fakulteti, ker so imeli etnologi svoje prostore v istem nadstropju kot zgodovinarji. S svojo postavo in držo, deloval je zelo skromno, je bil nekaj posebnega. Podrobneje sva se seznanila, ko sem se zaposlil na Zgodovinskem inštitutu SAZU. Velikokrat je prišel tja. Prevelika je bila razlika v letih, da bi lahko rekel, da sva bila prijatelja, imel pa me je rad. To je zlasti pokazal pri najinih srečanjih v frančiškanski cerkvi na Tromostovju, kjer sva se srečevala pri delavniških večernih mašah. Bolj kot o Prekmurju, moje znanje za kolikor toliko enakopravni pogovor je bilo prešibko,  mi je pripovedoval o splošni slovenski kulturi in znanosti, kamor pa je vedno vpletal tudi svojo rodno deželo. Brez njegovega dela zanjo bi bila med Slovenci veliko manj poznana. Bil je vsestranski ambasador Prekmurja in Prekmurcev pri ostalih Slovencih. Ne vem zakaj, ampak, ko sem spoznal škofa dr. Smeja, se mi je pogosto zdelo, kot da sta brata. Ne fizično, ampak znanstveno, »prekmursko«.

 Dr. Vanek Šiftar

Kot udeleženec kulturnozgodovinskih simpozijev Modinci sem spoznal dr. Vaneka Šiftarja. Mož me je posebno pritegoval zaradi doktorata o Romih/Ciganih, o čemer pa nisva nikoli govorila. Izjemno me je navdušil zaradi svoje skromnosti n preprostosti, zlasti pa odnosa do Slovencev na avstrijskem Štajerskem in še posebno na Gradiščanskem o čemer se sploh več ne govori. Tam je nekatere osebno obiskoval in v njegovi družbi sem užival v poslušanju dialekta, ki ga nisem povsem razumel. Po njegovi in  zaslugi dr. Jožeta Koropca so se za tukajšnja naselja v slovenski javnosti po desetletjih znova uveljavila slovenska imena. Njegov Vrt miru in prijateljstva je bil nekaj posebnega in njegov odnos do posameznih dreves je bil ganljiv. Pred njegovo smrtjo sva se nekoliko razšla po moji krivdi. Ni bil ravno srečen, ko sem ga »naivno« spraševal o njegovem povojnem tožilskem delovanju v Novem mestu.

 Dr. Anton Vratuša

Med najbolj skrivnostnimi osebami novejše slovenske zgodovine je dr. Anton Vratuša (1915 – 2017). Ta značaj mu dajejo predvsem  njegove izjemno pomembne funkcije med II. svetovno vojno in neposredno po njej. . Ob nastanku Rabske brigade 1943 po kapitulaciji Italije, ki so jo sestavljali interniranci, je postal namestnik komandanta. Sledil je njegov meteorski politični-diplomatski vzpon: predstavnik slovenskega partizanstva pri italijanskem Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo (CLINAI) ter Glavnega štaba NOV in POS pri komandi Garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, 16. julija 1944 je  sklenil z njimi sporazum o organizacijskem sodelovanju med partijama. »Bil je oseba za zvezo med CK KPS in CK KPI za severno Italijo. Vmes je ob potovanjih skozi Trst pri OK KPS za Trst opravljal tudi funkcijo inštruktorja oblastnega komiteja KPS za Slovensko primorje.«  Marca 1945 je  prek Barija pripotoval v Beograd, kjer je upravljal visoke funkcije v UDB-i in armadi. Od 1953 do 1965 je bil šef Kardeljevega kabineta. Najdlje med vsemi.  Glede na zahtevnost »šefa«, ki ni dopuščal in odpuščal napak pri delu, je to dejstvo najboljši dokaz njegove nagnjenosti k perfekcionizmu. Zanj sem prvič slišal, ko je 1967. leta postal predstavnik  Jugoslavije pri OZN. Zanimivo je, da je uradno nastopal v naših časnikih sprva kot Antun in mnogi smo mislili, da je bosanski Hrvat. Šele počasi smo zvedeli, da je Slovenec, da pa njegovi otroci ne znajo slovensko. V letih 1978 -80 je vodil slovensko »vlado«, kjer pa so ga preko noči »umaknili«. Očitno je z Kardeljevo smrtjo 1979. leta izgubil svojega političnega botra in so ga »mačkovci« spravili z oblasti. Politično je ostal še naprej aktiven, vendar nikoli ni zasedal ključnih vlog v KP, kar ne znam pojasniti. Zdi se, da ni bil oblasti želen, da je rad delal, ne pa vladal.

Pri zbiranju informacij o njem, privlačil me je kot predvojni literarni zgodovinar, sem naletel na njegovega študijskega kolega prof. K. B. Ta mi je pripovedoval o njegovi izjemni resnosti in delavnosti. Nikoli ni postopal, nikoli ga niso videli brez knjige. Očitno ni imel z njim ožje povezave. Tudi on je bil presenečen nad njegovo visoko funkcijo, saj naj bi v študijskih letih veljal za krščanskega socialista. Zato je bila toliko večje presenečenje pripoved uglednega predvojnega komunista dr. Jože Vilfana (1908-1987), ki je po nekem članskem zgodovinskem sestanku, teh se je pogosto udeleževal zaradi prijateljevanja z akad. Franom Zwitterjem, pripovedoval kako je po vojni v Beogradu rešil Vilka Novaka. Zvedel je, da misli z njim Anton Vratuša, tedaj sem prvič zvedel za njegove visoke funkcije v UDB-i, obračunati, kar je pomenilo likvidacijo. Ozadje naj ne bi bilo ideološko, ampak strokovno, neki neporavnani računi iz predvojnih časov. Novak je bil opozorjen in naglo odšel iz jugoslovanske prestolnice. Ko sem ga leta kasneje o tem neposredno vprašal, ni kazal presenečenja, pa tudi potrdil ni tega dejstva. Rekel je le, da se mu zdi, da ga Vratuša ni nikoli  sovražil, da sta kar shajala drug z drugim. To, da bi se dr. Vilfan zgodbo o Vratuši in Novaku izmislil, se mi ne zdi možno. Že zaradi okolice, ki ji je to pripovedoval. Bil je v nosilec visokih državnih funkcij, aktiven v mednarodni jugoslovanski politiki, skratka ena najuglednejših jugoslovanskih  osebnosti,  v letih 1953–1958  Titov tajnik. Bil je vrhunski intelektualec, ponosen na svoje partizansko delovanje in gotovo ni čutil potrebe, da bi nekoga, še zlasti iz političnega vrha  slovenske skupnosti v Beogradu, ki ji je udi sam pripadal, blatil. Domnevam, da je bil Novak obveščen na način, da ni poznal vseh podrobnosti, kajti po tistem je dejansko odšel iz Beograda.

Vratuševo članstvo v SAZU,. leta1978 je postal dopisni in 1985 redni član, ni imelo znanstvenega, ampak politično ozadje. S tem ne zanikamo njegovega znanstvenega entuziazma, ki ga je kazal pred II. svetovno vojno, vendar ga je med njo in zlasti po njej podredil interesom revolucije in potrebam oblasti. Ne glede na to, pa je kot akademik razvil izjemno dejavnost in se uvrstil med najaktivnejše. Bil je predsednik akademijskega odbora za preučevanje narodnih manjšin. Tisti, ki so z njim sodelovali, v mislih imam navadne smrtnike, kolegice in kolega, se ga spominjajo ne samo kot zelo delavnega, ampak zlasti dostopnega.  To ni bila večinska lastnost članov naše najvišje znanstvene ustanove. Prav zaradi manjšinskega vprašanja je prišlo okoli leta 2000 tudi do mojega neposrednega sodelovanja z njim na nekem simpoziju v Mariboru. Po njem sem ga z avtomobilom peljal na železniško postajo. Čeprav je imel možnost do reprezentančnega mercedesa, te ni uveljavil. Med vožnjo, ne spominjam se zakaj, je prišlo do besed o slovenski osamosvojitvi. Njegovo ostro zavračanje  največjega dosežka Slovencev v zgodovini me je pretreslo. Še bolj pa dejstvo, da tega ni argumentiral z ideologijo ali jugoslovenarstvom, ampak otežitvijo  stikov  med sorodniki, ki so poslej živeli v različnih državah. Skušal sem ga razumeti, če je res imel po ženi sorodstvo v Bosni, toda hkrati sem se spraševal, kako ga more to motiti, ko ima praktično vsak Prekmurec sorodstvo v tujini, praviloma celo izven Evrope. Moje občudovanje njegovega samoobvladovanja in delovnega elana, pa je podrla spominska proslava Rabske brigade pred nekaj leti. Verjetno je bilo to leta 2013. Nihče, niti on, ni namreč z besedo omenil  njenega komisarja Jožeta Jurančiča (1902 -1998), učitelja, Maistrovega borca, komunista od leta 1925, predvsem pa človeka, ki so mu celo največji ideološki nasprotniki priznavali izgorevanje za odpravljanje socialnih krivic. Ni samo govoril, še manj rovaril, delal je, kjer in kolikor je mogel. Za časa Informbiroja so ga poslali v taborišče, ki je bilo po pričevanju mnogih, ki so preživeli tudi nacistična, hujše od njih. Bil je izključen iz Komunistične partije Jugoslavije in v letih 1949 do 1954 zaprt na Golem otoku.

Miting po prihodu Rabske brigade v Slovenijo. Predstavniki XIV. divizije in Glavnega štaba NOV in POS, 22. septembra 1943. Od leve proti desni: Anton Vratuša, pesnik Karel Destovnik – Kajuh, komisar divizije Jože Brilej – Bolko, verski referent Jože Lampret, komandat divizije Mirko Bračič in komandant Glavnega štaba NOV in POS Franc Rozman – Stane

Takrat je bil Vratuša  visok funkcionar Državne varnosti. Dopuščam možnost, da ga ni mogel rešiti, bojim pa se, da ni z upravičenostjo Golega otoka nikoli razčistil. Veliko podobnih sem  in jih še poznam. Nihče ni popoln, četudi je ideološko »pravilno« orientiran. Akademika Vratušo sem nazadnje srečal nekaj mesecev pred smrtjo. Stal je pred vhodom v SAZU in očitno čakal na prevoz. Starost je upognila značilno vzravnano držo. Na moj pozdrav, verjetno se me ni spomnil, je  odzdravil silno prijazno. Zazrl sem se  globoko v oči, občudoval obraz, ki je kazal tipične ljubeznive poteze človeka v visoki starosti in se spraševal, kako more biti ob tem, kar je v življenju počel, tako spokojen. Neskončno, versko fanatično je moral verjeti v ideologijo, ki ji je služil. S tem sem dobil enega odgovorov, zakaj nekateri ljudje, ki so v imenu svoje ideologije storili toliko gorja, tega navzven ne izražajo.

Med zgodovinarje je po osamosvojitvi zašel tudi profesor ljubljanske ekonomske fakultete Prekmurec dr. Oto Norčič (1935 -2002). Bil je izjemno prijazen gospod, vrhunski kuhar bograča. Skupaj z ženo, ali pa predvsem ona, sta bila tudi čudovita pevca. Njegovi zgodovinski ekskurzi so šli predvsem v smer dokazovanja povezanosti med protestantizmom in kapitalizmom. Gre za znane teze, ki seveda ne veljajo, so pa še danes zelo popularne. Vsekakor ta ekonomski sistem ni iznajdba protestantov. Bil je tudi predsednik protestantskega društva Primož Trubar. Kar precej njegovih članov sem poznal tudi pobližje. Zanimivo, da so nekateri bolj vidni in glasni postali njegovi člani iz sovraštva do katoliške cerkve in vere nasploh. Prepričani so bili, da je Trubar širil protestantizem zaradi nasprotovanja veri, ne pa njeni poglobitvi in večji povezanosti s Svetim pismom. Nek ugleden in globoko veren protestantski pastor mi je potožil: »Smo edina cerkev, ki jo vodijo ateisti in celo sovražniki vere!« Evangeličanski škof Geza Filo je temu svojevrstnemu evangeličanskemu socialističnem klerikalizmu, ki ga je močno zaznamoval Milan Kučan, hitro naredil konec in postavil stvari na svoje mesto.

 Franc Küzmič

Po zaslugi kolegice dr. Klavdije Sedlar sem spoznal Franca ali Ferija Kuzmiča/ Küzmiča (1952 – 2018), vrhunskega poznavalca prekmurske kulturne zgodovine. Njegova specialnost so bili zlasti zagrebški arhivi. Pričakoval sem, da bo ta vrhunsko razgledan strokovnjak, predvsem pa tudi izjemen človek, povezal specialiste za zgodovino Slovenske krajine. Bog, ki mu je nesebično služil,  ga je v Betlehemu poklical k sebi. Za njim ostaja velika praznina.

Poleg dr. Vinka Škafarja in dr. Andreja Hozjana, ki stojita danes na čelu prekmurskih poznavalcev zgodovine, obstaja danes še vrsta mlajših, vse od omenjene dražestne Klavdije do neverjetnega dr. Bojana Zadravca. Znanja je veliko, ambicij tudi, manjka sposoben organizator.. Direktorica soboškega pokrajinskega muzeja Metka Fujs bi bila zaradi svoje nenasilne narave in organizacijskih talentov ena poklicanih.

Še vedno ostaja moja neizpolnjena želja, da bi k temu delu prispeval skromen prispevek iz tamkajšnje agrarne zgodovine..

Dr. Stane Granda